Center za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični je bolnišnična ustanova, kjer opravljajo dejavnost rehabilitacije kronično bolnih otrok v starosti od 0 do 19 let.

Že nekaj let uspešno izvajajo program zdravega načina prehranjevanja in življenja. O tem smo se pogovarjali z direktorico centra dr. Magdaleno Urbančič.

Kaj so motnje prehranjevanja in kako se kažejo?

Motnje prehranjevanja se izražajo predvsem s prekomerno telesno težo. Lahko gre za zmerno zvišano težo ali pa za ekstremno debelost. Ta je pri nas sicer redka, a se vseeno najdejo otroci s to težavo. Več je otrok z zmerno debelostjo, to pa je tudi večji problem, saj njihova težava vodi še v druge bolezni.

Kdo otroke s prekomerno težo napoti v vaš center?

K nam otroke in mladostnike napotijo izbrani pediatri. Po pregledu in pogovoru pri nas ostanejo tri tedne. V tem času jih skušamo naučiti zdravega načina prehranjevanja in gibanja. Enako kot učimo otroke, učimo tudi starše. Za njih so vsak teden obvezna predavanja. Učimo jih, kako se lotiti težave in kako lahko svojemu otroku pomagajo.

To pomeni, da mora sodelovati vsa družina?

Da, uspeh je velik le tam, kjer sodeluje cela družina, tako da vsi spremenijo prehranjevalne navade. Tam, kjer podpore ni, je uspeh zelo vprašljiv.

Pa je dovolj, da so otroci pri vas tri tedne?

Ti trije tedni naj bi bil začetek tega, kar naj bi se potem nadaljevalo še doma. Otroke potem vodimo še približno dve leti, če le hočejo sodelovati. Naš cilj ni, da dosežemo idealno težo, ampak zmerno, da si otroci in mladostniki postanejo všeč. Predvsem pa, da se naučijo pravilnega prehranjevanja in načina življenja.

 Kako pri vas poteka dan?

Zjutraj je zajtrk, nato vizita, potem se dan nadaljuje z dveurnim poukom in dveurnim zdravstvenim programom. Vmes je pet obrokov, zajtrk, kosilo, večerja in dve malici. Otroci imajo še fizične aktivnosti v telovadnici, bazenu, na sprehodih.

Zakaj se pri mlajših otrocih, starih od tri do šest let, pojavi prekomerna teža?

Pri njih se prve težave ali znaki pokažejo po prvem letu starosti. To pa zato, ker je v prvem letu življenja z otrokom navadno doma mamica in ima nadzor nad tem, koliko otrok poje. Kasneje, ko gre otrok v varstvo, pa se stvari začnejo spreminjati. Starši nimajo več nadzora nad količino zaužite hrane. Hrana v vrtcu, na primer, je uravnotežena in je je dovolj. Ko otrok pride domov, potrebuje le še večerjo, ki naj bi bila pozno polpoldne. Najpogosteje pa se zgodi, da ima družina pozno kosilo in potem še poznejšo večerjo.

Tak način prehranjevanja pri nekaterih otrocih, ki imajo počasnejši metabolizem, vodi v prekomerno težo. Ko se jim začnejo nabirati maščobne celice in je teh veliko, težko dosežemo stanje idealne teže. V Sloveniji žal še vedno prevladuje miselnost, da smo vsi zadovoljni, če otrok veliko je.

Kako poteka zdravljenje pri najmlajših?

Tudi takega otroka hospitaliziramo, vendar za krajši čas, približno teden dni. Hospitaliziran je skupaj z enim od staršev. Mi namreč motiviramo starša, ne otroka. Malčka spodbujamo s knjigami, slikanicami, igro ...

Ali ravno tako lahko govorimo o hujšanju?

Ne, majhni otroci ne potrebujejo hujšanja, treba je le ustaviti naraščanje njihove teže. Pri njih nikoli ne smemo drastično spreminjati in siromašiti jedilnika, nikoli ne smemo doseči stanja stradanja, ker s tem lahko naredimo veliko škode.

Ali se povečanje teže pri majhnih otrocih v zadnjih letih začenja bolj zgodaj?

Ja, lahko bi tako rekli. Če bi gledala po statistiki, bi rekla, da nastopi obdobje, v katerem začne teža drastično naraščati, po drugem letu starosti. Pred leti smo začeli opažati, da je otrokom teža začela naraščati po tretjem ali četrtem letu.

Kateri otroci so bolj ogroženi?

Vsekakor v družinah, ki so gibalno neaktivne. Tam se veliko prej pokaže težava s prekomerno težo. Kritična pa zato, ker bi morali ravno v tem obdobju začeti spreminjati prehranjevalne navade.

Kaj delajo starši narobe?

Pri nas je še vedno velik problem nagrajevanja s hrano. Za večino stvari, ki jih otrok naredi, ga pohvalimo s hrano. Na primer: »Če boš pospravil igračke, dobiš bombon!«

Ste kdaj tudi do staršev strogi?

Ja, včasih je res potrebno staršem povedati, da je njihov otrok zdrav in da je njegova prekomerna teža posledica njihovega ravnanja. Enako se dogaja tudi pri vzgoji. Lahko so nedosledni pri vzgoji ali prehrani, navadno pa kar pri obeh.

Kako poln naj bo torej otrokov krožnik?

Starši začnemu otroku določati količino hrane. Triletnemu otroku ne boste dali polne zajemalke krompirja, ampak le pol, zraven pa seveda prilogo, npr. zelenjavo.

Kaj bi svetovali družini, ki ni preveč gibalno aktivna, starša imata zmerno prekomerno težo, pri otroku pa se kažejo že prvi znaki debelosti?

Najprej naj omejijo koncentrirane slaščice in naučijo otroka piti vodo. Med obroki pa naj ne bo nobene hrane.

Kaj pa, če želi otrok jesti le enolično hrano ter nič zelenjave in sadja?

Otroka je treba naučiti novih okusov. Tako kot smo dojenčka postopno navajali na novo hrano, je tudi malčka potrebno navaditi na nove okuse. Hrana novega okusa naj bo vizualno privlačna in v majhnih količinah. Govorim o rezini paradižnika, dveh listih solate. Nikoli ne ponudite otroku cele sklede solate, ker jo bo zagotovo zavrnil. Starši naj otrokom enostavno ponudijo različne okuse in naj ne vztrajajo, da morajo vse pojesti, naj le poskusijo. Sama sem otroke učila različnih okusov tako, da sem eno žličko solate narezala na trakce in jo okisala.

Kaj pa sladke dobrote, jih v vašem centru ni?

Pri nas je ravno tako za pusta krof in so ravno tako palačinke – ampak jih ni pet, je ena.

Kako pa otroke naučite, koliko hrane naj bi zaužili?

Enostavno merilo so stvari, ki jih imaš poleg sebe, torej velikost dlani, roke, pesti, zajemalke. Ne moreš biti odvisen od tehtnice, ne od kalorij. Pri nas nikoli ne štejemo kalorij, ne uporabljamo nobene ločevalne diete in podobno. Menim, da lahko uživamo vso hrano, če je mera prava!

Kaj pa gibanje?

Vsakodnevno gibanje je bistveno. Ne potrebujete nobenih dragih stvari ali naprav, dovolj bo že pol ure hoje ali igre z žogo. Ampak to pomeni, da se starši z otrokom žogajo in mu res posvetijo čas, ki naj bi bil namenjen gibanju. Pri nas delajo z njimi športni pedagogi in fizioterapevti. Izvajajo gimnastične vaje, aerobni fitnes in plavajo v našem bazenu. Našo okolico pa izkoriščamo za sprehode. Na fizičnih aktivnostih je velik poudarek.

Kaj menite o dietah, ki jih izbirajo starši in mladostniki?

Najhuje je, ko si starši in otroci izberejo različne diete. Hrano za dieto smo pripravljeni kuhati, dokler si izrecno in hudo nekaj želimo, oziroma ko nas nekaj hudo boli. Ko je vzrok za bolečino odstranjen, pa bomo spet začeli jesti vso hrano. A ko se maščobne celice množijo in širijo, nas ne boli. Zato moramo urnik prehrane sestaviti tako, da je združljiv z otrokovimi obveznostmi v šoli, izvenšolskimi dejavnostmi in urnikom staršev.

Mnenje lahko zapišete na forum.