Ko je začela Lucy obiskovati srednjo šolo, je bila hkrati prestrašena in vznemirjena. Ker se je na isto šolo vpisalo veliko njenih vrstnikov iz osnovne šole, se je v novem okolju počutila dokaj sproščeno, kmalu je tudi začela spoznavati nove prijatelje. Iz osnovne šole se je na isto šolo vpisala tudi njena najboljša prijateljica in kmalu sta našli še dve novi prijateljici. “Bile smo neločljive. Skupaj smo preživljale vsak dan in ob koncih tedna hodile po nakupih,” razlaga Lucy. Vendar se z vsemi ni razumela enako dobro …

Slab občutek

Nova prijateljica Becky ji je predstavila tudi eno svojih prijateljic. Živeli sta v isti ulici in hodili skupaj v šolo. Lucy se ob njej ni dobro počutila, zato se ji je poskušala izogibati. Imela je občutek, da se z njo ni dobro zapletati. Kot večina najstnikov si je tudi Lucy ustvarila profil na enem od družbenih omrežij. “Ob večerih sem bila na spletu, se pogovarjala s prijatelji in se dogovarjala, kam bomo šli za konec tedna. Nekega večera sem na svojem profilu zasledila komentar 'Lucy Debelorita'. Sprva se nanj nisem ozirala in sem ga le izbrisala. Teden dni kasneje je bilo že pet novih, vsi pa so bili neprijazni: 'Debela si', 'Grda si', 'Nimaš prijateljev'. Bila sem res vznemirjena in odločila sem se izbrisati svoj profil.”

Čez nekaj časa si je ustvarila povsem nov profil, le da so ga tokrat lahko videli le njeni prijatelji. Naredila je novo stran in prijateljem povedala, naj jo dodajo. Nekega dne je dobila prošnjo za prijateljstvo od Beckyjine prijateljice. Sprejela jo je in se odjavila ter temu ni posvečala prevelike pozornosti. Tri dni kasneje se je zopet prijavila in spet opazila zlobne opazke. Bila je prizadeta in šokirana, zato je le ugasnila računalnik in šla spat jezna in vznemirjena.

Tudi v šoli …

Naslednji dan se je v šoli do vseh vedla zelo previdno. “Ves dan sem bila tiho, in ko so me prijatelji vprašali, kaj je narobe, sem se jim zlagala, da se ne počutim dobro in mi mama ni dovolila ostati doma.” V času kosila je šla v kantino, nato se je namenila k prijateljem na igrišče. Na poti tja je opazila Beckyjino prijateljico. “Hodila je proti igrišču in ko sem šla mimo nje, je glasno pripomnila: 'Glej, kaka raca! Le jedla bi!'. Vedela sem, da je to namenjeno meni in proč sem odhitela s solznimi očmi.”

Takoj ko je prišla domov, je preverila računalnik in naletela na še več zlobnih sporočil. Ni mogla verjeti in še huje je bilo, ker je takrat že res vedela, kdo jih piše. S tem ni hotela obremenjevati svoje mame, zato je vse skupaj potlačila. Zaradi zastraševanja je začela izostajati iz šole. Ure, ki jih je obiskovala tudi Beckyjina prijateljica, so bile najbolj mučne. Takrat je Lucy poskušala ostati tiho, kot se je le dalo. Kmalu se je en dan izostanka v tednu spremenil v dva in kmalu je izostajala vse več in več.

Dosegla dno

Nekega večera je po hudem prepiru z mamo imela vsega dovolj in si začela zadajati samopoškodbe. Mama jo je na srečo zalotila in jo vprašala, kaj se dogaja. Lucy se je razjokala in ji priznala vse. Naslednje jutro je mama Lucy najprej odpeljala k predsednici letnika, da je vse povedala še njej. “Poslala me je k svetovalki in končno sem spregovorila o vsem, kar sem tako dolgo skrivala. Zaradi tega sem se kmalu začela počutiti bolje. Becykjine prijateljice vseeno niso kaznovali. Predsednica letnika se je le pogovorila z njo, niso pa je ne izključili ne kako drugače kaznovali.”

Nova priložnost

Lucy je kasneje dobila še eno priložnost, da pove svojo zgodbo in tako pomaga drugim žrtvam takega nasilja. Njihovo šolo je obiskala organizacija, ki učencem s pomočjo športa pomaga premagati takšne težave. Ob koncu dvodnevnega seminarja so morali vsi učenci izpolniti nekaj obrazcev, čemur Lucy ni posvečala preveč pozornosti. Po približno petih mesecih pa so jo poklicali, da so prebrali njeno zgodbo in zanimalo jih je, ali bi bila pripravljena postati spletna mentorica otrokom s podobnimi težavami.

Pristala je in kmalu izpolnila prvo zadolžitev, ki jo je kot mentorica dobila – intervjuvali so jo za neki nemški program. Kmalu je začela preko Facebooka dobivati sporočila iz Nemčije. “Pisali so mi, da so videli intervju in da jim je pomagal. Bilo jim je žal zame, vendar so bili tudi veseli, da je zdaj z mano vse v redu,” razlaga Lucy. Presenečena je bila, da so si intervju sploh ogledali, vendar obenem srečna, da je na tak način lahko komu pomagala.

Spregovorite!

Lucy svetuje vsem, ki so tarča spletnih nasilnežev, da o tem spregovorijo. “Ni pomembno, komu poveste – učitelju, ki mu zaupate, ali družinskemu članu. Ne storite tega, kar sem jaz, in ne potlačite tega. Če do tega prihaja na družbenem omrežju, nasilnežu preprečite dostop do svojega profila in ga prijavite. Vse se je uredilo zato, ker sem nekomu povedala, kaj se dogaja.”

V Sloveniji je bila tarča spletnih nasilnežev Maja.