Vsi vemo, da en otrok ni enak drugemu – nekateri so že od najrosnejših let izjemno odprti, komunikativni in z lahkoto navezujejo stike z drugimi, spet drugi pa so bolj zadržani, pri interakciji so sprva nezaupljivi in potrebujejo nekaj časa, da se 'odprejo'. 

Vedeti je treba, da ni s tem nič narobe, saj sramežljivost sčasoma izzveni, če je le ne potenciramo sami. Nekateri starši namreč pretirano poudarjajo otrokovo zadržano vedenje. Joj, naš je pa tako sramežljiv, tako težko s kom spregovori", "Ne mara družbe, tako plah je. Otrok to seveda posluša in na dolgi rok ponotranji ter sprejme kot 'sveto resnico', čeprav je morda le faza, ki bi sicer minila. 

Zato velikokrat prav zaradi takšnega pretiranega poudarjanja sramežljivosti otrok to mišljenje prenese tudi v odraslost. Ko je star 25 let, pa pove, da so mu starši vseskozi govorili, da težko vzpostavlja stike in da je zadržan. 

Zato mu raje, kot da 'programirate' otroka v sramežljivega in nesuverenega posameznika – to se lahko dogaja čisto nehote in nevede, priskočite na pomoč v situacijah, kjer potrebuje vašo spodbudo. Kako to storite?

Nasveti za male otroke:

– Vsi otroci niso že samodejno sproščeni v socialnih interakcijah, nekateri potrebujejo več časa. Takšni naj vadijo socialne veščine po majhnih korakih. Zato jim dajte čas, da se pri stikih z drugimi počutijo varno in prijetno. Na začetku lahko ostajate skupaj z otrokom in ga spodbujate, naj razišče skupino preostalih sovrstnikov. 

Ko vidite, da je že bolj sproščen, se za kratka obdobja lahko umaknete, a bodite v bližini, da lahko znova pristopite, če se otrok prestraši ali postane razburjen. S tem se bo naučil, da je varen, ne glede na to, koliko ljudi je okoli njega.

– Ne tolažite otroka po nepotrebnem, saj bo s tem dobil občutek, da je v neprijetni in nevarni situaciji, ki ni nekaj običajnega.

– Pohvalite ga, ko se odziva drugim, ko vzpostavlja očesni stik z drugimi otroki ali ko se že igra z njimi. Bodite natančni pri izražanju. "Super, všeč mi je, kako lepo si pozdravil fantka. Si videl, kako se ti je nasmehnil, ko si to storil?" S takšnim načinom bo otrok postajal vse bolj suveren v svojem vedenju.

– Naj se otrok uči od vas, bodite mu za zgled. Ko vas denimo nekdo pozdravi, ga pozdravite nazaj. Pri stikih z drugimi bodite prijazni in odprti.

– Če drugi pred vašim otrokom komentirajo, da je sramežljiv, jih prijazno popravite. "Ni sramežljiv, le potrebuje več časa, da mu je prijetno, potem pa je v redu."

Nasveti za šolske otroke:

– Izogibajte se primerjanju otroka z bolj samozavestnimi brati ali sestrami. "Tvoj brat je pa bolj pogumen, ti boš očitno bolj zaprt." Na ta način mu nezavedno določate, kakšen bo, kar je precej krivično. Dajte otroku čas in mu raje pomagajte zgraditi suverenost pri stikih z drugimi.

– Spodbujajte obiske drugih otrok v vaši hiši in pozneje tudi obiske pri drugih.

– Če ima otrok težave pri predstavitvah in nastopih pred množico ljudi v razredu, mu pomagajte z vajami doma.

– Spodbujajte ga, naj se udeleži vsaj kakšne obšolske dejavnosti, ki so usmerjene k druženju – taborniki, skupinski športi in druge aktivnosti.

Kdaj postane sramežljivost težava?

Normalno je, če se majhen otrok drži svojih staršev, joka in se želi izogniti stiku z drugimi tako, da skriva glavo, zapre oči. Prav tako ni nič nenavadnega, če majhen otrok ne odgovori na vprašanja drugih odraslih oseb. Običajno je tudi, da se šolski otroci včasih izogibajo odgovarjanju na vprašanja učiteljev v razredu, raje sedijo in opazujejo druge. 

Sramežljivost postane težava takrat, ko otrok ni zmožen odzdraviti nazaj, ali takrat, ko nikakor ne more vzpostavljati očesnih stikov. Lahko kažejo tudi znake tesnobe ob šolskih proslavah, športnih aktivnostih, druženju s sovrstniki. Več pozornosti je treba nameniti takrat, ko otrokovo pretirano zaprto vedenje že vpliva na njegov učni uspeh ali vzpostavljanje prijateljstev.

Sramežljivost ali nekaj čisto drugega?

Včasih se za sramežljivostjo skriva vse drugo. Zadržano vedenje v socialnih interakcijah se pojavlja pri otrocih s težavami pri govornem razvoju, pri težavah s sluhom in avtizmu. Če sumite, da pri vašem otroku ne gre le za sramežljivost, je priporočljivo obiskati zdravnika in se pogovoriti z učiteljem.