Ekipo Sladkih nasmehov sestavljajo štiri mamice s štirimi kratkohlačniki in še dvema otročičema v pričakovanju. Zaradi neizmerne ljubezni do otrok razumejo, kako težko je, ko se sončkom zgodi kaj hudega. Bolezni nihče ne pričakuje, ko pa pride, se svet poruši. Takrat vsi potrebujemo malo pomoči, sreče in dobre volje, pravi Polona Pičman Štefančič, ena od srčnih mamic, ki so del Sladkih nasmehov.

Ideja je nastala spotoma

Rojstvo otrok dekletom, ki so danes srce in duša društva s sladkim poslanstvom, je obudilo ljubezen do kuharije in slaščičarstva, zato so začele peči tortice za njihove malčke, mini rojstne dneve in druge posebne dogodke. Sredi tega zaleta se je zgodilo najhujše: otrok prijateljice je hudo zbolel. Njena stiska je bila nepopisna, čutile so, kako trpi ona, otrok in celotna družina, hkrati pa so se počutile tako nemočne. Želele so jim pomagati, vsaj za trenutek olajšati bolečino. Tako so spekle posebno torto – čokoladno s figuricami najljubših junakov malega bolnika. Koliko veselja je malčku in njegovi mami prinesla ena sama samcata torta! Ko se jim je mamica v solzah zahvaljevala, kako neprecenljiv je občutek, da v tragediji ni sama, se je tako rekoč spotoma porodila ideja o Sladkih nasmehih. Danes se štiri srčne mamice srečujejo z zgodbami ljudi, ki kljub obupu in izčrpanosti premorejo nepopisno ljubezen do svojih otrok, neizmerno voljo do življenja in ki si dovolijo pomagati. Tudi to terja velikega človeka.

V kratkem času uspele potrkati na srca mnogih

Sladki nasmehi so luč sveta ugledali šele pred nekaj meseci in srečnih zgodbic se je v tem času nabralo za lepo prgišče. Mamice niti same niso pričakovale takšnega odziva, čeprav so same ljubiteljske tortopekarice, pa Nasmehom na pomoč priskočijo tudi profesionalni slaščičarji, saj so v želji otrokom dati najboljše šolani mojstri nepogrešljivi. Neizmerno so vesele vsake podpore in spodbude, navdušene pa nad tem, v kako kratkem času jim je bilo toliko ljudi pripravljenih priskočiti na pomoč. A ker lahko Sladki nasmehi svoje poslanstvo opravijo le tako, da razveselijo otroke, ki veselje posebej potrebujejo, jim lahko pomaga vsak, ki pozna ali ve za otroka, ki ga bi ga lahko obdarile. Toplo so dobrodošli vsi, ki so pripravljeni pomagati, slaščičarji, tortopeki, ki bi pomagali pri razvozu tort, nabavi embalaže ali tiskanju letakov. Del ideje je obdarovanje otrok po vsej Sloveniji, za kar je naša državica prav prikupno dostopna, posebej na Štajerskem pa bi potrebovali koga, ki bi bil pripravljen priskočiti na pomoč.

Vsaka torta je umetnija zase

Vsaka tortica je narejena in oblikovana posebej z mislijo na malega bolnika, kar je tudi izvirni del ideje – ne le pripraviti slastno torto, temveč v celoti prilagojeno željam otroka. Vsaka torta je izziv in zadovoljstvo, s sodobnimi slaščičarskimi materiali je oblikovanje sladkih figuric precej podobno umetnostnemu oblikovanju in človeka hitro zasvoji. Obenem morajo biti torte posebej prilagojene otroku, saj imajo takšni otroci posebne prehranske zahteve. Tu je potrebno biti previden, vse to zahteva individualni pristop, kjer je informacija in sodelovanje staršev nujno potrebno in nepogrešljivo. Starši so del celotne zgodbe.

Tortice malim bolnikov žal srčna dekleta ne izročajo ekipno, saj že z logističnega vidika to ni mogoče in tudi velika gruča bi bila za bolnega po vsej verjetnosti obremenjujoča. Pri izročitvi jim pomagajo prijatelji in prostovoljci. Odzivi staršev in otrok so nepopisni, čustveni in osrečujoči. Vsi bi bili najsrečnejši, če bi otroci ozdraveli, srečno odrasli in bi dekleta z obdarovanci ostala v stikih, a življenje žal ni vedno premočrtno. Rojstni dnevi niso za vse samoumevni, posebej za bolne otroke pa je vsaka novo upihnjena svečka nov dosežek in nov mejnik. Takšne in podobne življenjske zgodbe sooblikujejo naše poslanstvo.

Za konec pa še hvaležno pisemce mamice Otilije K. iz Maribora.
 

„Ko je otrok bolan, je mama v skrbeh. Razmišlja, kako bi mu olajšala bolečino in tegobe, ki ga tarejo. Ko pa je otrok hudo bolan in mu mama ne more pomagati, pa je zelo hudo. Najbolj boli nemoč. Počutiš se klavrno. In takrat je najhuje, če si sam. Jaz pa lahko rečem, da imam srečo, ker v tej nesreči nisem sama. Imam čudovite prijateljice, ki mi že od začetka stojijo ob strani. Njihova pomoč je neprecenljiva, samo veden, da so tam, mi da občutek moči, da bom zmogla. Gaja je imela v aprilu klasično operacijo ledvičnega kamna, ki se je zapletla. Bila sem zelo potrta. Kljub temu da nisem dvomila vanjo, je bil čas, preživet v bolnišnici, težak. In tukaj nastopijo moje sladke vile, ki niso čudovite le navzven, temveč tudi navznoter. Da čutiš z ljudmi v nesreči, moraš imeti veliko srce, kar ga dekleta iz Sladkih nasmehov vsekakor imajo. Odločile so se, da nam grenke dneve v bolnišnici malce posladkajo, tako so Gaji spekle čudovito tortico. Težko je opisati, kako sem bila ganjena. Ni samo tortica tista, ki mi je segla v srce, ampak samo dejanje, misel, da v težkih časih nisi sam. Da ljudje mislijo na nas, na Gajo in ji želijo dobro ter čimprejšnje okrevanje. Prelepo je bilo tudi to, da so se spomnile na starejšo hči Laro, ki je včasih potisnjena ob stran, čisto nehote, čeprav v mojem srcu zaseda enak prostor kot Gaja. Sladki nasmehi – hvala, da ste. Želim vam obilo uspehov na vaši poti."

Hvaležna Otilija