Srđan, tvojemu življenjepisu ni videti konca ... Anglist, prevajalec, pevec, sinhronizator, igralec ... Sem kaj pozabil?

Upam, da mu še ni videti konca, ker sem še živ (smeh)! Ja, še ogromno drugih stvari je ... Prodajal sem maskote, tudi bil sem maskota, prodajal sem ortopedske vložke za čevlje, delal sem za različne agencije, tudi shadow writer sem bil za številne velike slovenske založbe, a o tem ne smem govoriti, posodil sem tudi glas za aplikacijo, ki jo uporablja na milijone ljudi po vsem svetu, a o tem spet ne smem govoriti. Ja, delam ogromno stvari ... V tujini pravijo temu nekako tako: 'Spreten v številnih panogah, mojster pa v nobeni.' Mogoče v muzikalih in sinhronizaciji, to sem najbolje izpilil.

Je to pretirana kritičnost ali skromnost?

Kritičnost. Ne pretirana, zgolj kritičnost. Se strinjam, da si lahko včasih pretirano kritičen in s tem sabotiraš sebe in svoje uspehe, kar te lahko ovira tudi pri nadaljnjem napredku, ampak treba je najti pravo mejo. Mogoče jo tudi sam še iščem.

Otroci te morda povsem nezavedno poznajo kot sinhronizatorja. Kako si začel to pot?

Že od nekdaj sem slišal glasove v glavi. Kje drugje bi jih slišal, najbrž ne v kolenu. Kolegica me je enkrat priporočila, ker znam peti in spreminjati glasove. Potem pa sem se začel učiti obrti, ker to je obrt. Ni dovolj le petje in spreminjanje, treba je znati časovno ujeti tisto, kar sinhroniziraš, ob tem pa je še treba dobro znati slovensko, kar mi včasih povzroča preglavice, ker sem prleški čefur. Balkanske korenine mi sicer niso nikoli delale težav z naglasom, imam pa težave s štajerskim in prleškim. Od nekdaj sem si želel sinhronizirati risanke, ker mi včasih udari na otročje. Zdi se mi pomembno, da tudi odrasli ne pozabimo na otroka v sebi, a najtežje je prav takrat, ko imaš svoje otroke, ker misliš, da boš z otroško platjo izgubil avtoriteto. A otroci znajo prav dobro ločiti, kdaj si sproščen in kdaj si resen. Morda smo odrasli včasih tudi zato tako izgubljeni, ker smo pozabili, kaj smo včasih radi počeli. Ni za kaj vsem staršem, ki jim brezplačno pazim otroke, da lahko ob sobotah zjutraj malo dlje spijo. No, pa saj ni zastonj, saj morajo plačevati naročnino (smeh).

Ali veš, koliko likom si posodil svoj glas?

Sinhronizacija je posebna panoga, pri kateri niti ne veš, kaj boš snemal, še posebej pri televizijskih risankah. Risanko najprej pogledaš, ugotoviš, kateri lik ti najbolj ustreza, in potem si morda najdeš še kak manjši lik, če si sposoben spreminjati glasove. Tako sem npr. v eni risanki sinhroniziral deset likov; je pa res, da je bila večina likov manjša.

Kakor vem, si se kot sinhronizator tudi že pogovarjal sam s sabo?

Ja, začne se drugače. Izbereš si nekaj likov in en se pojavi tukaj, drugi drugje, po desetih epizodah se pa npr. združijo in na koncu se pogovarjaš sam s sabo.

Kaj pa tvoji otroci, bodo šli po tvoji poti?

Starejša hči je že bila v Telebajskih, tudi nekaj radijskih reklam je posnela, v prvem Nemu je. Zelo zgodaj je začela jasno in tekoče govoriti, zato jo je v bistvu odkrila producentka in ji ponudila prvo delo. V sinhronizaciji je pomembno, da si stoodstoten, da si sproščen. Sliši se, ali si sramežljiv, če nisi povsem pri stvari ... Otroci so pri tem bolj sproščeni, zato jim je včasih še lažje kot nam. Mlajši sin pa se je prav tako že preizkusil, on je npr. sinček v filmu Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov 2. Nista sramežljiva, nič ju ne preseneti, to je neki ventil, s katerim lahko ustvarjata. Če daš otrokom dovolj časa, da se sprostijo, da ne čutijo pričakovanja odraslih, so odlični.

Koliko sta pa stara?

Hči bo avgusta stara osem, sin pa bo avgusta pet. Tretji te dni začenja svojo pot, rok imamo julija.

Tretji je torej zgrešil avgust (smeh)?

Ja, za en mesec sem zgrešil (smeh)!

Vabimo vas h gledanju risank na OTO in VOYO.