Spomnim se, kako je bilo točno pred enim letom, čisto na koncu avgusta. V naši okolici je vladalo pravo izredno stanje. Moji bližnji in daljni sorodniki, v.d. sorodniki, znanci mojih sorodnikov, vsi njihovi priženjenci in priležniki, potencialne varuške, sosedje in drugi, ki nas poznajo, so govorili samo še o eni stvari. Govorili so, na glas ali potiho razmišljali, telefonarili naokoli in čakali na še tako nepomembno novo informacijo. Če so se pripadniki omenjenih različnih skupin po naključju (ali namenoma) kje srečali, je stvar postala še bolj vroča.

Vzrok? Naša takrat enoletna punčka je bila tik pred prvim obiskom vrtca (jaz pa tik pred povratkom v službo, se razume).

Na prste ene roke sem takrat, eno leto nazaj, lahko naštela ljudi, s katerimi sem bila v stiku in ki niso zganjali panike. Vsi ostali so napletali take anekdote in mite o vrtcih, da nevednega človeka res kar mine volja do življenja. O neprevijanju otrok, o njihovem neutolažljivem joku, ignoriranju, kaznovanju. Pa o tem, kako so njihovi otroci kajpavemkajvse zganjali, ko je bilo treba v vrtec. Skratka, ubogi otrok (in nesposobna mama, da ni našla česa bolj primernega), ker mora tako majhen v vrtec. Katastrofa, da ji v bližnji in daljni okolici ni bilo para!

Priznam, da sem se sama na to najino skupno življenjsko prelomnico, ki je nikakor ne zanikam, psihično dobro  pripravila. Druge možnosti, kot da grem nazaj v službo, ni. Ne po denarni plati, ne po moji potrebi po opravljanju ljubljenega poklica. Iskali smo primerno varuško, a na videz najljubša se s tem ne bo več ukvarjala, opravljivim sosedam, ki sem jih eno leto opazovala pri čuvanju otrok, punčke ne zaupam. Naš vrtec je prijeten, majhen, z visoko usposobljenimi in priljubljenimi vzgojiteljicami. Torej ni bilo ovir, da smo se doma odločili tako, kot smo se.

Javno priznam, da sem bila že po enem tednu uvajanja prepričana, da moji enoletnici v vrtcu ni hudega. Večino časa je prav uživala. Imela je družbo, vzklikala, se igrala, poskušala govoriti, sama jesti, ponavljala je za drugimi. Na cesti je po imenih klicala sošolke, če jih je opazila. V garderobi mi je ušla k fantom, ki so letos že prvošolčki.

Ja, ko sva se uvajali, je jokala, ko je ugotovila, da sem šla. Tako kot je v istem obdobju, ko sva bili še doma, jokala, ko ji je očka zjutraj pred odhodom v službo pomahal in ji obljubil, da pride popoldne. Ali ko se je kam udarila. Ali ko smo ji kdaj rekli NE. Skratka, otroci jokajo in naloga tistega, ki je trenutno zadolžen zanje, je, da jih potolaži. V vrtcu so to tako spretno naredili, da se še vedno čudim.

Med najbolj smešnimi argumenti, ki so otrokov odhod v vrtec opredeljevali kot katastrofo, je bil ta: Ubogi otroci, ker pogrešajo mamice. Kaj ima s tem vrtec? In spet moja javna izpoved: Tudi jaz sem pogrešala mamico v vrtcu. Dvakrat na dan me je zagotovo stisnilo. Pa se je to potem kar nadaljevalo. Ne zaradi vrtca. Kako sem jo šele pogrešala, ko sem šla študirat v prestolnico.

Čisto po pravici povem, da mamico še vedno pogrešam. Skoraj vsak dan. Pri ne več rosnih 30 letih. Sicer na drug način kot v otroštvu, pa vendar. So trenutki, ko si jo zaželim imeti v bližini. Na primer na sosednjem stolu na balkonu. Da bi me poslušala in me, tako kot zna samo ona, razumela. In bi me po potrebi pomirila. In se smejala mojim besednim igram.

Veste, kaj? Če me bo hčerkica pri mojih letih še vedno pogrešala, bom na to hudičevo ponosna! In če bo odhod v vrtec ena največjih katastrof, ki bo zaznamovala njeno življenje, bo zagotovo sodila med najsrečnejše ljudi na svetu!

Na to temo lahko razpravljate tudi na našem forumu