Poleg dolžnosti in odgovornosti imata moja sinova tudi pravice. Nekatere imata - tako kot tudi vsi slovenski otroci – zagotovljene s Konvencijo o otrokovih pravicah, ki so jo novembra 1989 sprejeli na Generalni skupščini Združenih narodov. Podpisnica je bila tudi nekdanja Jugoslavija, Slovenija jo je z notifikacijo uveljavila leta 1992. Z njenim sprejetjem so v ospredje postavili otroka in v svet poslali pomembno sporočilo, ki ga odrasli prevečkrat pozabimo, da imajo tudi otroci pravice tako kot vsi ljudje – človekove pravice.

Človekove pravice imajo vsi ljudje, ne glede na starost, spol, raso, narodnost, vero ali drugo prepričanje, invalidnost in druge lastnosti. Otroci ne smejo biti diskriminirani, vsi, ki se ukvarjamo z njimi, moramo delati v njihovo najboljšo korist, ščititi jih moramo, zanje skrbeti, jih upoštevati, spoštovati, jim omogočiti izobraževanje, preživetje, dostojno življenje, soudeležbo, kakovostno zdravstveno oskrbo ... Nuditi jim moramo srečno otroštvo, ljubezen ter tudi zabavo in počitek. 

A vsaka človekova (in tudi otrokova) pravica se konča, ko nekdo poseže v pravico drugega – bodisi otroka bodisi odraslega. Otroci imajo torej pravico do izobraževanja in hkrati dolžnost hoditi v šolo, delati domače naloge in skrbeti za šolske potrebščine. Imajo pravico do zdravstvenega varstva ter obenem dolžnost tudi sami v najboljši možni meri skrbeti za varnost in za svoje zdravje. Imajo pravico do svobodnega govora, vendar morajo pri izražanju spoštovati druge, njihovo dostojanstvo in ugled.

Namreč, s pravicami pridejo dolžnosti. In čim več pravic imamo, tem bolj odgovorni moramo biti in tem več dolžnosti imamo. Tudi otroci. Oni morajo upoštevati in spoštovati starše, stare starše, vzgojitelje, učitelje, starejše. Morajo opravljati naloge, primerne njihovi starosti. Novorojenček ima ob rojstvu recimo samo pravice, dolžnosti oziroma odgovornosti pridejo s starostjo. In čim starejši, kot so otroci, tem več odgovornosti naj imajo. Že kar kmalu so sposobni za sabo pospraviti igrače, pomagati pri gospodinjskih opravilih, starejši odnesti smeti, pogrniti mizo za obed, pobrisati prah, postlati posteljo, dati umazana oblačila v koš za perilo (tudi nogavice!), pomagati pri skrbi za mlajše bratce in sestrice. In seveda hoditi morajo v šolo, skrbeti za šolske potrebščine in redno delati domačo nalogo.

Starši pa moramo spremljati njihov napredek, jim po potrebi pomagati, se o njihovem razvoju pogovarjati z vzgojiteljicami, učiteljicami in drugimi ter primerno ukrepati ob morebitnih težavah. Brezpogojno jih moramo ljubiti. Jih poslušati, razumeti, sočustvovati, podpirati, ko nas potrebujejo, si zanje vzeti čas. Jim dopustiti napake; naj tvegajo, saj se tako marsikaj dragocenega naučijo. Dokler otroci še niso sposobni sami uresničevati svojih pravic, jih moramo zanje starši ali skrbniki, pri čemer moramo vselej v prvi vrsti najprej upoštevati njihove najboljše koristi. Obenem jih moramo zaščititi pred fizičnim in psihičnim nasiljem, spolno zlorabo, zanemarjenjem, nepravičnostjo in drugimi nevarnostmi ter moramo poskrbeti za dobre življenjske pogoje, v katerih bo lahko vsak razvijal svoje sposobnosti, talente in interese.

Slovenija ima posebno zaščito otrok tudi v ustavi: "Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon." Starši moramo torej vzgajati in vzgojiti. Dolžni smo jih vzgojiti po svojih vrednotah, upam, da se strinjamo, da v odgovorne odrasle, ki bodo pomagali drugim, ki bodo aktivno prispevali, ki bodo naredili svet lepši. Moramo jih pripraviti na samostojno življenje, jih usmeriti na pravo pot. V otrocih moramo poiskati najboljše, jim pomagati, jih usmerjati, jih imeti radi. Moramo jim svetovati, kako naj ravnajo prav, in včasih tudi zahtevati, ukazati, in ne odstopiti od želenega. Otroci se morajo na drugi strani držati določenih pravil, upoštevati navodila in se držati prepovedi. Seveda jim moramo dajati lep vzgled, jih tudi mi spoštovati in jih dojemati kot samostojne osebnosti.

Tako boste najlažje dosegli cilje

Za dosego ciljev naj bo vzdušje v družini prijetno, ljubeče, toplo. Podpirajte in spoštujte se. Otrokom povejte, da so sposobni, da so vredni, da so ljubljeni. Povejte jim, da jih boste vedno imeli radi, da ste srečni, ker jih imate, da radi preživljate čas z njimi. Ob brezpogojni ljubezni boste lažje vzpostavili jasne meje, pravila in posledice. Otroci bodo bolje upoštevali meje, se držali pravil in hitreje uresničili vaša pričakovanja, bili bolj odgovorni in se zavedli svojih dolžnosti. Otroci z več ljubezni in samozavesti bodo bolj odgovorni, potrpežljivi, vztrajni, naravnani k cilju. Vedeli bodo, da se iz napak učijo, ne bo jih sram prositi za pomoč in tudi radi bodo pomagali drugim. Enostavneje se bodo lotevali novih nalog in se trudili. Zavedali se bodo svojih prednosti in napak; tvegali bodo in se lotili novih stvari, vedoč, da bodo znali rešiti morebitne težave.

Zato jim le pustite, naj naredijo sami, če zmorejo. Otroci se čutijo sposobne, ko imajo določeno moč in nadzor, zato jim včasih vseeno dovolite tudi reči "ne", če je upravičeno. Morajo vedeti, da lahko vplivajo, da so slišani, da jih upoštevamo, da nas zanima njihovo mnenje. In na koncu pride neprecenljiv občutek ponosa zaradi doseženega uspeha. Takrat jih pohvalite, rekoč: "Lepo si pospravil sobo. Vidim, da si vse postavil na pravo mesto in celo posesal si in pobrisal prah. Vedel/a sem, da ti bo uspelo."

Starši si želimo, da bi se otroci držali dogovorov in pravil, da bi delali najbolje, kar zmorejo, da bi znali sprejeti odgovornost za morebitne napake, da bi pomagali. Moramo pa se zavedati, da biti odgovoren ne pomeni biti priden in ubogati na glede na vse. Beseda "priden" mi ni blizu, saj vseeno hočem, da moji otroci razmišljajo s svojo glavo. Na primer – vztrajam, da mora biti soba pospravljena, ampak jim hkrati pustim presojo, kako naj bo pospravljena. Rečem, da jo morata pospraviti popoldne, vendar ni nujno, da takoj, to minuto. Ko sobico (končno) lepo pospravita, ju pohvalim in vesela sta, ker jima je uspelo.

Res, otroci bi morali sam narediti stvari, ki so jih zmožni. Ne počnite namesto njih nekaj samo, da bi jim bilo lažje, da bi jim pomagali, da bi bolje naredili. Pustite jim, da jim spodleti, saj se tako učijo odgovornosti. Včasih pa vseeno potrebujejo usmeritve, nasvete, informacije, podporo. Seveda si želimo, da bi otroci naredili, kar jih prosimo brez pregovarjanja, ugovarjanja in preizkušanja mej, ampak starši jih moramo znati pripeljati do točke, ko bodo sobo pospravili, ker mora biti pospravljena, in ne ker jim bomo mi tako naročili. Takrat lahko govorimo o odgovornosti in sprejemanju dolžnosti za svoje - ko otroci sami spoznajo, da je nekaj pač treba storiti. Seveda je potreben čas, potrpljenje in vztrajanje, ampak enkrat nam bo uspelo.

Ob vsem se je treba nujno zavedati, da nihče ne sme biti suženj - niti starši niti otroci. Na življenje v družini gledam kot na sodelovanje, kot na pripadnost eni ekipi, ki bo skupaj močna in zmožna doseči vse. Seveda lahko pri nas razmišlja s svojo glavo, vse dokler ne krši pravil in ne posega v pravice preostalih, ogroža sebe in drugih ali uničuje stvari. Za obstoj družine in celotne družbe je ključno medsebojno spoštovanje. Otroci morajo spoštovati odrasle (starše, stare starše, vzgojitelje, učitelje ...) in tudi druge otroke, ravno tako, kot jih moramo odrasli. Mi starši pa jih moramo naučiti, kako.

Viri: Unicef, Unicef Slovenija, Konvencija o otrokovih pravicah, Centerforparentingeducation.org, estonsko pravosodno ministrstvo, Wikipedia