Da je vse več odvisnosti od spleta in televizije, pričajo vsakoletne raziskave različnih strokovnjakov. Tudi starši lahko opažamo porast zanimanja za spletne aplikacije in televizijske vsebine pri otrocih. Že zelo majhni otroci znajo odkleniti telefon, poiskati aplikacije za predvajanje risank in si jih tudi predvajati. 

Včasih smo precej navdušeni nad njihovim poznavanjem tehnologije, včasih pa zna biti to precej zastrašujoče. Kje in kdaj potegniti črto? Na koga se obrniti, ko ugotovimo, da je naš otrok odvisen od tehnologije? 

Na kakšen način se zavarovati pred morebitnimi škodljivimi vplivi spleta in televizije? O vseh teh vprašanjih, ki tarejo sodobne starše, smo se pogovarjali z Rokom Gumzejem, socialnim pedagogom in enim od članov ekipe strokovnjakov Logout, kjer se ukvarjajo z mladimi odvisniki od tehnologije. 

Kaj menite o namestitvi televizije v otroško ali mladinsko sobo? 

Vnos zaslonskih naprav v mladinske ali otroške sobe odsvetujemo. Mednje štejemo tudi televizijo, ki je v današnjih časih veliko bolj zmogljiva naprava, kot pa standarden TV z omejenim številom programov, s katerim so odraščali današnji starši. Novejši pametni televizorji namreč omogočajo tudi ogled spletnih videoposnetkov (npr. YouTube), uporabo brskalnika in raznih aplikacij, Netflixa, tudi igranje videoiger. 

Še posebej kritične so pretočne video vsebine (kot sta Youtube in Netflix), ki ponujajo neskončno količino posnetkov, filmov in serij, ki lahko hitro poskrbijo, da pred zaslonom preživimo preveliko časa. Ob tem je tudi vsebinska primernost lahko vprašljiva, še posebej za najmlajše. 

Če je televizor nameščen v otrokovi ali mladostnikovi sobi, potem čas in vsebino gledanja težje nadzorujemo, kot če bi ta bila v skupnem prostoru. Poveča se možnost gledanja ob poznih urah, ko je že čas za spanje. Mnogi mladi televizorje uporabljajo tudi kot zaslone za priklop različnih igralnih konzol (PlayStation, Xbox, Nintendo Switch). 

Tudi za te primere priporočamo, da se igralna oprema skupaj s TV-jem prestavi v skupni prostor (npr. dnevna soba), da imamo večji stik z vsebino in časom, ki ga otrok/mladostnik na napravi preživi. Televizor v skupnem prostoru omogoča tudi lažje druženje in spoznavanje virtualnega sveta, v katerem se otroci zadržujejo. Vsebine si lahko pogledamo skupaj z njimi ali pa z njimi odigramo tudi kakšno igro. 

Kakšen vpliv ima lahko to na otroka? Je to zanje pridobitev ali nova past?

Namestitev naprav v otrokovi/mladostnikovi sobi je lahko past. Spletne in video vsebine so izredno mamljive, mladi pa še nimajo razvitih ustreznih mehanizmov za samonadzor in samokontrolo. Od njih posledično težko pričakujemo, da bomo sami nadzorovali svojo uporabo in moramo okolje prilagoditi na način, da to nalogo tem bolj opravlja za njih, ne proti njim. 
Če namreč pride do prekomernega gledanja televizorja, lahko to hitro začne posegati v čas za spanje, čas za učenje ali pa postane otrokova edina prostočasna aktivnost. 

Video vsebine so seveda lahko tudi pridobitev, a le kadar jih gledamo v zmerni meri in z ustrezno vsebino. 

Koliko časa dnevno bi bilo optimalno za otroka, da bi ga preživel 'v družbi tehnologije'?

Za različne starosti je ta čas drugačen. Tukaj se lahko opremo na nacionalne smernice zdravniške zbornice, ki ta čas jasno opredelijo. Smernice se najde tukaj. 

Ste v času koronakrize morda opazili porast digitalne zasvojenosti mladih? Kakšna so vaša dognanja, nasveti?

V času koronakrize smo zaznali porast prekomerne rabe tehnologije in zasvojenosti pri mladih, povečalo se je tudi število naših obiskovalcev. Še posebej težek je bil za mlade pouk na daljavo, saj so ob spremljanju pouka pogostokrat bile zraven igrane kakšne videoigre, gledani posnetki ali pa se je brskalo po internetu. Pozornost je bila na napravah posledično zelo razpršena.

Opazili smo tudi povečano število mladih, ki pred koronakrizo niso imeli težav s prekomerno rabo tehnologije, se je pa ta razvila med šolanjem na daljavo. Starši so pogosto poročali, da so do koronakrize še lahko držali rabo naprav v uravnoteženih mejah, potem pa ne več. Ko so nato starši enkrat popustili, niso več zmogli vzpostaviti uravnoteženih omejitev.

V času šolanja na daljavo je zato pomembno ohranjati strukturo in poskrbeti, da se tem več aktivnosti čez dan dogaja stran od zaslona. Jasno se mora opredeliti tudi čas dela (kdaj se delo za šolo zaključi?) in čas za sprostitev (enako stran od zaslona), saj se v domačem okolju lahko meja med delom in domom hitro zamegli. To so v veliki meri občutili tudi starši sami, ko se je njihovo delo prestavilo v spletni prostor. Pozno odpisovanje e-pošte, opravljanje nalog zunaj delovnega časa in neproduktivno porabljen službeni čas.

Kakšni pa so splošni nasveti za starše glede uporabe tehnologije pri otroku? Kdaj naj bi otroka vpeljali v svet tehnologije in na kakšen način omogočati zadosten nadzor nad uporabo mobilnika, računalnika, tablice ali TV-ja?

Pri vpeljavi otroka v digitalni svet se lahko upiramo na smernice zdravstvene zbornice. Pri tem je pomembno, da z otroki o spletnih vsebinah komuniciramo, smo o vsebinah radovedni, jih naslavljamo in smo odprti tudi do njihove radovednosti in navdušenja, ki ga nad vsebinami imajo. Če z otrokom vzpostavimo dober odnos glede tehnologije, bomo veliko lažje sklepali dogovore. Otrok bo veliko lažje pristopil do nas, kadar bo glede spletnih vsebin v stiski. 

Tehnologijo uporabljamo z njimi. Z njimi pogledamo njihovo najljubšo serijo ali YouTube kanal. Preizkusimo se tudi v igranju njihove najljubše igre. Na ta način imamo najboljši nadzor nad njihovo rabo.

Otrokom tudi ne izdelujemo družbenih profilov (tem kasneje, tem bolje in pri tem poskrbimo za ustrezne nastavitve privatnosti) in ne objavljamo njihovih fotografij in podatkov na svoja družbena omrežja. Otroci imajo pravico do zasebnosti in v njihovih odraščajočih letih je njihov digitalni odtis na spletu v celoti odvisen od staršev.

Pri omejevanju rabe se lahko poslužimo tehnoloških rešitev (aplikacije za starševski nadzor), ampak naj te ne postanejo nadomestilo celotne e-vzgoje. Te omejitve se lahko obidejo in nikakor ne nadomestijo pogovora ter stika, ki ga e-vzgoja za uspešno izvedbo potrebuje.

Z nakupom pametnega telefona naj se nam ne mudi. Tem kasneje, tem bolje. Prvi telefon naj tudi ne bo darilo otroku in naj ga ne kupi s svojim denarjem. Prvi telefon naj bo telefon od staršev, ki ga otroku dajejo v izposojo. Kadar otrok telefon dojema kot svojo lastnino, je uvajanje omejitev veliko težje.

Starši so zgled. Prekomerna raba naprav je lahko prisotna tudi pri starših (gledanje televizije, brskanje po novicah, družbenih omrežjih ...) in pri e-vzgoji je pomembno, da se vprašamo tudi o lastnih načinih tehnologije (tudi službeno delo v domačen okolju, pozno odpisovanje e-pošte ...) ter smo tudi do te kritični. 

Konkretno lahko v domačem okolju vzpostavimo ure, kjer noben član ne uporablja tehnologije (npr. med 18.00 in 19.30 vsi odložimo telefone na skupno poličko ali imamo družinski dogovor, da ob 21.00 vsi telefone oddamo na skupno mesto za spanje). Organizirajo pa se lahko tudi e-posti, dnevi brez tehnologije, ki jih namenimo za kakšen družinski izlet ali domačo skupno aktivnost. 

Kaj pa glede vsebin, ki jih otroci gledajo? Na kakšen način preprečiti nasilne, neprimerne, tako rekoč škodljive vsebine? Obstaja kakšno varovalo, preventivna zaščita?

Primarni način naslavljanja teh vsebin je skozi pogovor. Če izkažemo odkrito radovednost do otrokovega virtualnega sveta, bomo s tem odprli tudi teme, ki se tega prostora tičejo. Skozi pogovor pa lahko potem naslovimo skrbi in rizičnosti.

Primernost vsebin lahko preverimo s starostnimi priporočili, ki jih najdemo na video igrah in aplikacijah (lahko se preverijo na straneh kot je Common sense media ali po uradni PEGI klasifikaciji za video igre). Veliko vsebinskih informacij, aktualnih za Slovenijo, lahko starši najdejo tudi na straneh www.safe.si in www.logout.si. 
Pregled nad vsebino rabe naprav se priporoča do 15. leta starosti. Poznamo otrokova gesla, aplikacije, spletne strani in igre.

Odkrito se pogovorimo tudi o spolnih vsebinah in pornografiji, naslovimo tudi pošiljanje golih fotografij in spletno spoznavanje. S tem otrok dobi zaupanje, da se lahko z vprašanji glede tega obrne na starše. Če tega zaupanja ni, bo odgovore iskal na internetu. 

Kako vemo, kdaj so nam stvari ušle iz rok ter je nujno poiskati pomoč? Na koga se lahko v tem primeru obrnemo?

Kadar uporaba naprav začne povzročati težave (odmik od obveznosti, pobeg od drugih stisk v življenju, konflikti v domačem okolju zaradi uporabe, neupoštevanje dogovorov ...), potem je težava. Pri tem ni treba čakati, da stvari uidejo popolnoma iz rok, ampak lahko pomoč poiščemo že prej, tudi če samo informativno ali preventivno.

Konkretneje se lahko začne dogajati, da čas na napravi začne resno posegati v druga življenjska področja. Ne opravljamo več domačih nalog, manj časa se učimo, ko nas prijatelji povabijo ven, povabilo odklonimo, drugi hobiji začnejo izgubljati interes, čas na napravah pa se samo veča. 

Ko začutimo, da uporaba naprav začne posegati v življenje otroka, potem se lahko starši obrnejo na naš center pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout. Naša svetovanja so brezplačna, delujemo pa tako na preventivi kot reševanju prekomerne in zasvojene rabe naprav ter nudimo pomoč družinam pri vzpostavitvi domačih e-pravil. 

Ob tem nudimo tudi podporo žrtvam spletnega nasilja (žaljenje, objavljanje intimnih slik ...). Naročanje na srečanje v naših centrih v Izoli, Celju, Ljubljani in Radovljici je možno preko spleta na naši uradni spletni strani www.logout.si. 

Ali je primerno v otroško sobico namestiti televizijo, se je v eni izmed Facebookovih skupin vprašala tudi mamica. Mnenja pod njeno objavo so deljena:

"Meni je žal, da sem tri leta spala v sobi s televizijo, je sedaj nimam v spalnici in se ne da primerjati spanca. Otroci pa sploh, čim dlje brez vsega tega nepotrebnega. Moje mnenje."

"Odvisno od otroka. Naša starejša ga je imela pri petih letih, pa se skoraj ni premaknila od TV-ja, zato smo ji ga kmalu tudi vzeli in ga dali k takrat triletnici v sobo. TV je nekaj časa sploh ni zanimal, zdaj pri 7-ih pa ga gleda le redko, ko res ni nič drugega za početi oz. ko je bolna. Je pa res, da ni povezan s programi, ampak lahko gleda le, kar je na USB-ključku."

"Ne. TV je za v dnevni prostor in je tudi namenjen družinskemu druženju. Če ga ima otrok v sobi, posledično potem več časa začne preživljati v sobi. Ampak že tako je preveč teh naprav, ki jih otroci obvladajo, mislim telefone, tablice. Jaz ga nisem nikoli imela v sobi, tudi pri 20-ih letih ne. Se pa vsak starš odloči sam."

"TV sploh ni za v dom, kaj šele v otroško sobo. Raje otroku kupite knjigo in jih naučite radovednosti. V kolikor potrebujejo informacije, bodo do njih znali priti na drugačen način."

"Pri nas ima hči TV v svoji sobi od tretjega leta starosti. Pogleda lahko kakšno risanko, stara bo 7 let in TV nikoli ne prižge brez mojega dovoljenja. Če je otrok vzgojen, poslušen, ne vidim razloga, zakaj ne bi imel TV. Ko pa imajo že v vozičkih tablice, ko stalno igrajo videoigrice, je pa v redu?"

"Jaz sem bila proti, pa je dobil TV od Božička ... pri 7,5 leta. Nima pa programov gor, lahko gleda s ključka risanke in YouTube (večina glasbo in risanke), pod nadzorom. Aja,pa omejen čas."

"Moj pogled je tak, da če smo uspeli privzgojiti zmernost "držanja daljinca", zakaj ne ... moja dva sta danes stara 19 in 17; TV v sobi sta si kupila sama s prihranki cca. 2 leti nazaj; danes je v uporabi zelo malo, je pa res, da sta oba športnika in niti nista veliko v sobah. Tudi TV v dnevni je bolj kot radio, in ne kot TV; vsekakor pa se v njunih rosnih letih (OŠ) za TV v sobi ne bi odločila; vzrok: otroci ne zmorejo sami postavljati mej, starši s tem izgubimo nadzor in nenazadnje je urca pred TV v skupnem prostoru lahko tudi trenutek "družinskega crkljanja" po napornem dnevu ... mi smo nekje do 5 ur sicer raje skupaj brali knjige."

Kakšno pa je vaše mnenje? Imate doma pravila glede uporabe tehnologije? Se vam zdi prav otroku v otroški sobi omogočiti uporabo televizije ali ne?