Najbolj priljubljen je Otis – Lennonov test sposobnosti, ki zajema otroke od vrtca pa vse do srednje šole. Otroci morajo v njem razvrščati predmete, s čimer kažejo razumevanje besednih in številčnih pojmov, pokazati splošno znanje in slediti navodilom.

Tradicionalni in individualni testi

Prvotne teste za merjenje inteligenčnega kvocienta - IQ sta sestavila Alfred Binet in Theodore Simon. Bili so namenjeni posameznikom, sodobne verzije pa uporabljajo še danes. Prve skupinske teste so razvili med prvo svetovno vojno za ustrezno razporejanje rekrutov. Obe vrsti testov sta danes izboljšani, njihovi sestavljalci pa so prešli s prvotnega poudarjanja splošne inteligentnosti na bolj prefinjene razlike med različnimi vrstami sposobnosti.

Najbolj razširjen individualni test je Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za otroke in mladostnike. Ta test meri besedno in nebesedno inteligentnost od šestega do šestnajstega leta ter daje ločene razultate za vsako področje in skupen rezultat. Z ločenimi rezultati je lažje določiti, v čem je otrok dober in prepoznati posamezne težave. Če je otrok, na primer, dober pri besednih testih, slab pri nebesednih, morda zaostaja v zaznavnem in motoričnem razvoju. Otrok pa, ki je dober pri nebesednih in slabši pri besednih testih, ima morda težave z jezikom.

Kontroverznost količnika inteligentnosti ( IQ )

Uporaba testov inteligentnosti vzbuja nekatere pomisleke. Njihova pozitivna plat je dejstvo, da obstajajo obsežne informacije o njihovih normah, veljavnosti in zanesljivosti, saj so ti testi običajno standarnizirani na številnih vzorcih. Rezultati v srednjem otroštvu sorazmerno dobro napovedujejo učne dosežke, predvsem za otroke, ki so govorno močni. Vendar - ali so testi količnika inteligentnosti resnično pošteni? Kritiki trdijo, da ne, da podcenjujejo inteligentnost tistih otrok, ki se zaradi takšnega ali drugačnega razloga na njih ne odrežejo dobro. Ker je čas reševanja omejen, izenačujejo inteligentnost s hitrostjo in kaznujejo otroke, ki delajo počasi in premišljeno. Še pomembnejša kritika pa je, da testi povzemajo inteligentnost iz tistega, kar otroci že vedo. Večina tega znanja pa prihaja iz šolanja in kultur in ne izraža naravne sposobnosti.

Vpliv šolanja in etične pripadnosti

Zanimivo je, da rezultati IQ upadejo med poletnimi počitnicami. V ameriški raziskavi med 1500 otroci so bili rezultati testov precej boljši med oktobrom in aprilom, torej večino šolskega leta, kot pa med aprilom in oktobrom, obdobjem, ki vključuje počitnice. Tudi etnična pripadnost vpliva na razultate testov, kar je sprožilo trditve, da so testi nepošteni do manjšin. S čim je mogoče utemeljiti razlike v inteligentnem količniku? Nekateri trdijo, da je glavni vzrok v genih. A četudi obstajajo močni dokazi za deden vpliv na individualne razlike v inteligentnosti, ni neposrednih dokazov, da so dedne tudi razlike med etničnimi in kulturnimi skupinami ter rasami. Številni raziskovalci pripisujejo te razlike neenakostim v okolju, prehrani, življenskih razmerah, intelektualni vzpodbudi, šolanju in kulturi.

Vpliv kulturne pristranskosti

Nekateri kritiki pripisujejo etnične razlike v količniku inteligentnosti kulturni pristranskosti, torej značilnostim, da testi vključujejo vprašanja z besednjakom, informacijami ali sposobnostmi, ki so bliže ali bolj pomembne enim kulturnim skupinam kot drugim. Trdijo, da so testi inteligentnosti oblikovani na prevladujočem slogu razmišljanja in jezika ljudi evropskega porekla, zato so pri njihovem reševanju otroci iz drugih območij prikrajšani. Sestavljalci testov so poskusili sestaviti kulturno nepristranske teste, takšne, kjer vsebina ni vezana na kulturo, in z nalogami, pri katerih jezik ni pomemben. To so naloge reševanja labirintov in dopolnjevanja risb. Kljub temu pa jim ni uspelo odpraviti vseh kulturnih razlik. Prav tako so ugotovili, da je praktično nemogoče ustvariti kulturno neodvisne teste, ki bi vsebovali samo izkušnje, skupne ljudem v različnih kulturah.

Alternativni pristopi k merjenju IQ

Iz leta v leto se raziskovalci trudijo izboljšati teste inteligentnosti. Eden takih se imenuje Kaufmanova baterija. Ta individualni test za otroke, stare od dveh in pol do dvanajstih let, ima določene lestvice sposobnosti in dosežkov. Vsebuje nebesedno lestvico za otroke z okvarami sluha ali motnjami v govoru ali jeziku, ter za tiste, ki govorijo drug jezik. Test temelji na načelu podpiranja. Če otrok ne reši katere koli od prvih treh postavk, lahko izpraševalec uporabi drugačna navodila in besede ter otroka vzpodbuja k pravilnemu odgovoru. Kljub novostim pa se zdi, da bodo v času, ki prihaja, še naprej prevladovali tradicionalni testi inteligentnosti. So namreč globoko zakoreninjeni, široko raziskani in vedno na voljo, poleg tega pa njihovi sestavljalci z vsako novo izdajo odgovorijo na kritike. Četudi so sedanji testi daleč od popolnosti, lahko otrokom pomagajo, ko so dobro sestavljeni.