Kaj je travmatičen dogodek? Je vsak zastrašujoč, nevaren ali nasilen dogodek, ki ogroža otrokovo življenje ali integriteto. Tudi že sama prisotnost ob travmatičnem dogodku, ki ogroža življenje ali fizično varnost nekoga od najbližjih, je lahko travmatična – zlasti za majhne otroke, saj je njihov občutek varnosti močno odvisen od tega, kako dojemajo varnost svojih najbližjih (staršev in pomembnih drugih). Poenostavljeno – otrok lahko doživi travmo tudi, če se ta ne zgodi njemu, ampak staršu, sovrstniku, nekomu od najbližjih. 

Travmatični dogodki lahko izvirajo v družini ali zunaj nje. Med družinske travme uvrščamo: spolno, psihično in fizično nasilje, nenadno smrt ljubljene osebe, pa tudi prisotnost ob zlorabi drog. Med travmatične dogodke zunaj družine pa uvrščamo: naravne in tehnološke nesreče, terorizem, nasilje v šoli ali soseski. Ko se otrok znajde v okoliščinah, kjer je ogroženo njegovo življenje, je žrtev poškodbe, priča nasilju ali pa tragično izgubi ljubljeno osebo, to zanj pomeni travmatični dogodek.

Travmatične izkušnje lahko sprožijo močna čustva in fizične reakcije, ki lahko trajajo še dolgo po tem, ko se dogodek že konča. Otroci občutijo močan strah, nemoč, pa tudi telesne reakcije, kot so pospešeno bitje srca, bruhanje, prebavne težave, mokrenje. Vse to lahko močno vpliva na njihovo delovanje v življenju. Otroci, ki so priča ali žrtev travmatičnega dogodka, lahko sčasoma razvijejo tesnobne in depresivne motnje, težave pri samoregulaciji čustev, težave pri navezovanju na druge ljudi, nazadovanje v razvoju, vedenjske spremembe, težave v šoli, nočne more, težave s spanjem in prehranjevanjem. Starejši otroci lahko uživajo alkohol in droge, začnejo prezgodnjo spolnost in se predajajo tveganim aktivnostim.

Nekateri zmotno mislijo, da otrok, če je še premajhen, travme ne more doživeti. Noben otrok ni odporen na travmatični dogodek, ne glede na starost. Tudi dojenčki in majhni otroci lahko doživijo stres – zaradi njihove nerazvitosti še toliko bolj. V prvih letih življenja se možgani še oblikujejo, zato se posledice travme 'vgradijo' v strukturo možganov. Raziskave možganov so pokazale, da se pri posameznikih, ki so v otroštvu doživeli travmo, regije možganov: amigdala, hipokampus, ventromedialni in prefrontalni korteks, strukturno in funkcionalno razlikujejo od tistih, ki travme niso doživeli. Vse naštete možganske regije pa imajo pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva.

Relacijska travma

Travma, ki nastane znotraj družine (v odnosu s starši), ima izjemne psiho-biološke posledice, ki se odražajo v otrokovem vedenju, mišljenju, čustvovanju, zaznavanju stresa, kontroli impulzov in oblikovanju odnosov z drugimi, ter predstavlja možnost za razvoj psihopatologije. Z drugimi besedami – travma preko spremembe v možganih dolgoročno zaznamuje otrokovo delovanje, doživljanje in čustvovanje ter celo preoblikuje njegovo osebnostno strukturo.

Posledice travme na odraslost

Kot smo lahko videli, ima travma daljnoročne posledice in vpliva na kakovost življenja v odraslosti. Njen vpliv sega na različna področja, kot so telesno, čustveno in duševno zdravje ter medosebni odnosi. Otrok, ki je doživel travmo, ima višjo verjetnost, da se bo v odraslosti spopadal s tesnobo, depresijo, samopoškodovalnimi nagnjenji in samomorilnostjo, posttravmatskimi motnjami, zlorabami drog in alkohola ter težavami v medosebnih odnosih. Prav tako izkazuje zmanjšano možnost regulacije čustev, ima nižjo imunsko odpornost, sooča se s težavami na področju spanja in prehranjevanja ter ima povečano tveganje za številne telesne bolezni. Na področju čustev se spoprijema z občutki skrbi, sramu, krivde, nemoči, brezupa, žalosti, jeze.

• Primer travme, ki se je zgodila znotraj družinskega sistema

42-letni Simon ima diagnosticirano mejno osebnostno motnjo, za katero pravi, da je zapuščina njegovih staršev. Odraščal je v družini, kjer je bilo že od malega veliko nasilja. Pri očetu se spomni samo brc, klofut, kričanja in veliko besnih izpadov. Mame se spomni kot drobne ženske, ki mu ni predstavljala mame v pravem pomenu besede. Z njene strani je bil deležen zanemarjanja, čustev ni kazala, bila je hladna. Spodbude ni imel nobene, če že, ga je mama vedno sramotila in poniževala, da ne bo nič iz njega. Da je neumnež in slabič. Odraščal je v zverinjaku, kot mu sam pravi, edina svetla točka so bili stari starši po mamini strani, ki so mu stali ob strani, zato je dneve velikokrat preživljal pri njih. Ko je šel študirat, je prvič poskusil storiti samomor, čez nekaj let, ob prvi zaposlitvi, še drugič. Obakrat so ga rešili. Danes je zaposlen, izobražen, a brez družine in resne partnerice. V odnose ne verjame in pravi, da lahko zaupa le sebi ali pa še to ne. Jemlje antidepresive, saj brez njih ne zmore. Ker je bil v preteklosti zaradi poskusov samomora tudi na psihiatričnem zdravljenju in je dal skozi veliko pogovor s strokovnjaki, se zaveda pomena vseh slabih izkušenj, ki jih je bil deležen v otroštvu. S starši nima stikov, saj si jih ne želi več. O življenju pravi, da je ena sama borba – s seboj in drugimi. 

• Primer travme, ki je posledica vojne 

36-letna Ivana prihaja iz Beograda in je v otroštvu doživela vojno. Spomni se, da je bil venomer prisoten velik strah, kaj bo. Bili si alarmi, ki so nakazovali zračne napade, pa bežanje v zaklonišča. Starši so bili, a jih hkrati ni bilo. Otroci so bili prepuščeni sebi. Obdobja se spomni kot temačnega, sivega, nihče ni vedel, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ob selitvi v Slovenijo se je zgodila še ena sprememba in izguba vseh ljudi, preteklega sistema, življenja, kot so ga poznali. A začele so se nočne more in tesnobni napadi, ob katerih je imela občutek, da se duši. Danes je Ivana poročena mama treh otrok, ima urejeno življenje. Pravi, da ima vsake toliko še vedno kakšno nočno moro, v kateri beži, teče … Ve, da je to posledica vojne, ki jo je doživela, a je hkrati zadovoljna, da je otrokom omogočila boljše življenje.

Viri: Childhood trauma, Science Direct; Naurology of childhood trauma, Clinical Neuropsychiatry, Trauma and adulthood, PubMed