Razumevanje trme

"Otrok se v tem obdobju doživlja kot središče dogajanja, zato pričakuje, da se bodo njegove želje vedno izpolnile. Trma je njegov poskus, da bi vplival na dogajanje okoli sebe," pojasnjuje strokovnjakinja. Do prvih izbruhov po navadi pride, ker poskuša uskladiti navezanost na starše s svojo vse večjo željo po samostojnosti. "Izbruh trme je treba razumeti kot čustven izbruh, ko otrok nima več nadzora nad dogajanjem. Ne pomeni vedno jeze. Lahko je izraz frustracije ali zbeganosti, ker denimo še ni telesno in umsko dozorel zahtevam staršev ali okolice." Dobro se je zavedati, da otrok izbruha ne more nadzorovati.

Kako se odzvati?

Ker otrok izbruha ne more nadzorovati, poleg tega se med njim ne počuti dobro, je pomembno, kakšen je odziv staršev. "Kazen ali vpitje ni primeren odziv, saj bo v tem primeru otrok le še močneje občutil lastno nemoč, postal bo še bolj nesrečen in še dlje bo jokal. Izbruh bo najhitreje mimo, če starši otroka najprej pustijo pri miru. Ko se umiri, naj ga potolažijo in mu s tem pokažejo, da je spet vse v najlepšem redu."

Eden od načinov, kako se odzvati, je torej ignoriranje. Lahko pa se tudi poskušajo vživeti v to, kar otrok doživlja. "Lahko poskušajo otroku opisati njegova občutja, ob čemer ga lahko tudi vprašajo, zakaj je jezen. S tem dajo otroku vedeti, da je razumljen." Nato obstaja osebni pristop, pri katerem starši otroku povedo, da bi se oni bolje počutili, če se ne bi tako obnašal. "Včasih je za otroka najboljši odhod s prisilo, ko ga starši odpeljejo stran, denimo v njegovo sobo, in mu povedo, da je zaradi njegovega obnašanja najbolje, da je trenutno sam. Pomembno je, da otrok ve, da je, ko se pomiri, dobrodošel nazaj. Po drugi strani se lahko umaknejo sami starši, kar je primerno predvsem, ko je razlog za trmo absurden in se ni vredno spuščati vanj." Možen pristop je še preusmeritev pozornosti, denimo na otroku ljubo igračo.

A včasih nič od tega ne deluje in je pametno popustiti. "Če starši sem ter tja popustijo otrokovi trmi, še ni razloga za strah, da bodo vzgojili prestopnika. A če starši čutijo, da bodo prej ali slej popustili, naj popustijo takoj. Ni pa pametno vedno popuščati otrokovi trmi." To zopet škodi.

Kako izbruhe preprečiti?

"Določeni kraji ali okoliščine še posebej pogosto izzovejo izbruh trme," pravi Tamara Kancilija Kosmač. Če jih prepoznamo, jih lahko poskušamo preprečiti. "Veliko krat se trma pojavi v trenutkih, ko si otrok želi pozornosti staršev." Ker starši danes veliko časa preživijo med gledanjem v telefon, se izbruh pogosto pojavi takrat. "Otrok ima neskončno potreb, za katere si želi, da bi bile zadovoljene v tem trenutku. Če mu starši rečejo, naj počaka, pogosto pride do trme, ker si želi pozornosti in je jezen na vse, kar se vrine med njega in starše."

Pogosto se pojavi tudi, ker starši svoje zahteve uveljavljajo hitro in burno. "Staršem so dobro poznani izbruhi trme pri oblačenju. Treba se je zavedati – bolj kot se jim bo mudilo in bodo otroka priganjali, počasneje se bo oblačil. Zato je pomembno, da si zjutraj vzamejo dovolj časa in proces oblačenja in odpravljanja od doma speljejo umirjeno in prilagojeno otroku."

Lahko pomaga vzpostavitev rutine. Kot razlaga psihologinja, je mnogo manj možnosti, da bo otrok trmaril, če bo vedel, da mora nekaj storiti vsak dan ob določeni uri.

Morda se bo mogoče trmi izogniti tudi, če bomo otroku ponudili možnost izbire. "Na primer namesto ukaza, da naj pospravi sobo, ga lahko starši vprašajo, ali bo pospravil sobo pred kosilom ali po njem. Tako bo dobil občutek, da je odločitev njegova. Prav tako naj ne dajejo navodil z besedami: ali bi." To otroku daje možnost izbire, da sobe ne pospravi.

"Trmast otrok pogosto poskuša starše prepričati v svoj prav in ga je pripravljen zagovarjati na vse možne načine. V tem primeru pomaga, če mu starši pokažejo razumevanje, vendar hkrati razložijo kakšna so pravila."

Ni enega odgovora, kako ravnati. Ni pa dobro niti, če ne naredimo nič in mislimo, da je treba le počakati in bo trma minila.