Koliko sta bili stari, ko sta se prvič zavedli, da sta skoraj enaki?

Špela: Ko premišljujem za nazaj, sploh ne vem, če sem se v otroštvu tega kdaj zavedala. Ko sva bili majhni, sva bili bolj različni kot sedaj, starši so naju dobro ločili, prav tako sorodniki. Morda sem se tega prvič zavedla, ko naju je učiteljica v prvem razredu začela zamenjevati. Potem sva šli v različne razrede, pa je tudi to minilo!

Polona: Če si že od dneva 0 skupaj, potem to pride popolnoma spontano. Kot če imaš brata ali sestro in se ne spomniš, kdaj si se tega prvič zavedel.

Po čem so vaju razlikovali, ko sta bili še dojenčka?

Špela: Kot dojenčici sva bili precej različni. Še zdaj sva, z enakimi pričeskami in podobnim ličenjem se to zakrije. Mami je rekla, da naju je ločila od prvega trenutka dalje, saj je imela Polona obraz bolj kvadratne oblike, jaz pa podolgovate. Različni pa sva si bili tudi po temperamentu, jaz sem bila že kot dojenček zelo senzitivna, Polona flegmatična.

Polona: Mislim, da sva imeli že takrat različna značaja. Špela je bila menda bolj zaskrbljena, jaz pa bolj flegmatična. Sicer pa sem jaz imela na obrazu rdeče znamenje, ki je kasneje izginilo, tako da naju do prvega leta starosti sploh ni bilo težko razpoznati, he he.

So vaju starši oblačili enako?

Špela: Nikoli. Ne spomnim se, da bi bili na kakšni sliki oblečeni identično. Morda edino v enakih oblekicah, a različnih barv. Pa še to bolj redko. Polona je imela vedno rajši krila, jaz hlače.

Polona: Ne, nikoli čisto enako. Sva imeli enaka oblačila, le v drugih barvah. Jaz sem bila v modri, Špela v rdeči. Ampak kasneje, ko sva bili malce starejši, smo tudi to opustili in sva se lahko oblekli, kot sva sami želeli.

Kako sta praznovali rojstne dneve?

Špela: Praznovali sva jih istočasno. Tudi torta je bila skupna! Darila pa za vsako posebej, a vedno enaka, še danes pogosto dobiva enako darilce, razen, če izraziva posebne želje.

Polona: Stari sva 30 let in nikoli še nisva praznovali ločeno. Torta je vedno skupna, darila pa so bila skupna, ko sva bili še mlajši, potem pa sva se temu uprli.

Je bila katera v otroštvu bolj dominatna? Je še danes tako?

Špela: V otroštvu sem bila jaz dominantnejša. Bila sem hitrejša v razvoju, večja in težja ter zato fizično močnejša. S tem sem si pridobila tudi psihično moč in moram reči, da me je Polona do začetka šole kar pridno ubogala, potem pa je nekako vse skupaj izzvenelo... Danes se mi zdi Polona nekoliko dominantnejša.

Polona: Ko sva bile še majhni, je bila Špela fizično močnejša. V prvem razredu pa sem jaz pokazala družabno premoč in sva bili 1:1, he he. Danes pa mislim, da sva kar enaki, le da sem jaz še vedno bolj odprta, Špela je bolj skrivnostna, ampak zato ne bi rekla, da je katera bolj dominantna.

Kdaj so vaju prvič ločili za nekaj dni? Kako sta se počutili?

Špela: Prve daljše ločitve se spomnim pri trinajstih letih, ko sva šli na izobraževanje v Anglijo in sva se odločili, da greva vsaka v svoje mesto. Izkušnja se mi je zdela prav zanimiva, Polone več kot toliko takrat nisem pogrešala.

Polona: Prvič sva šli vsaka po svoje pri trinajstih za tri tedne na počitnice v Anglijo. Namerno sva si izbrali različni mesti, da bi bili malo ločeni.Takrat nama je šlo kar dobro, preživeli sva. Bolj težavno pa je bilo, ko sva želeli to poskusiti za daljši čas - pri šestnajstih sva se odločili, da greva za eno leto v ZDA. Takrat sva zdržali tri tedne, potem so Špelo premestili k meni.

Kakšne spomine imata na najstniška leta?

Špela: Bili sva dobri prijateljici, a sva se tudi veliko prepirali, največ zaradi oblek, nekaj tudi zaradi fantov!

Polona: Takrat sva si želeli biti čim bolj različni in sva na tem veliko delali. Imeli sva različni frizuri in različno sva se oblačili; jaz sem nosila bolj krila, Špela hlače.

Zaradi česa sta se največkrat prepirali?

Špela: Zaradi oblek!

Polona: Največkrat, ampak zares največkrat zaradi oblek. Ker imava podoben okus in enako številko oblek, sva si velikokrat, da bi prihranili, kupili kar skupne obleke. Potem sva se skregali, kdaj bo imela katera določeno obleko; ali pa sva si sposojali druga od druge in se potem skregali, če naslednjič ena od naju ni želela vrniti usluge in posoditi oblačil. Skratka, ko se spomniš za nazaj, se ti zdi nesmiselno, ampak takrat je bilo smrtno resno.

Koliko časa sta bili lahko sprti?

Špela: Takrat sva bili obe trmasti in nisva hoteli kar tako popustiti. Lahko sva bili sprti tudi po več dni!

Polona: Nekoč sva bili skregani kar nekaj časa, a mislim, da ne dlje kot nekaj tednov.

V življenju dvojčkov je gotovo veliko zanimivih prigod. Lahko katero delita z nami?

Špela: Svojega fanta še danes hecam, ker me je prvič ogovoril kot Polono! Polonin prvi fant pa je bil na začetku prav tako zmeden in je, ko smo se nekoč v mestu naključno srečali, začel namesto Polone prav veselo objemati mene! Čuden občutek, haha!

Polona: Vedno so naju zamenjevali, ampak najbolj smešno je, ko te zamenjajo fantje, s katerimi se dobivaš. Takrat ti ni ravno vseeno, ker si želiš, da si je res izbral tebe, z namenom. A obema se je zgodilo, da sta naju zamenjala najina prva resna fanta. Moj - zdaj že bivši fant - je namesto mene začel objemati kar Špelo!!!!

So imeli tudi sošolci, prijatelji in znanci kdaj težave zaradi vajine podobnosti?

Špela: Niti ne. Bolj podobni sva si postali, ko sva se začeli ličiti. Drugače sva si kar različni. V osnovni šoli tako sploh nisva imeli težav, morda so naju začeli zamenjevati v srednji šoli. Moram pa reči, da mi ni šlo to nikoli na živce, bolj se mi je zdelo hecno opazovati reakcije ljudi, ko sem jim povedala, da nisem tista, za katero mislijo, da sem. Potem jim je bilo vedno zelo nerodno!

Polona: Skoraj vedno so bile na začetku, ko sva zakorakali v neko novo okolje, težave. Vedno so naju zamenjavali. Če me zdaj kdo zamenja in se mi potem opravičuje, samo rečem: "Eh, kaj se skiraš, saj sem na to navajena že 30 let!"

Po vseh teh prigodah - bi sami imeli otroka dvojčka?

Špela: Ja, zakaj pa ne! Vendar bi imela fantka in punčko!

Polona: Jaz bi imela takoj dvojčka, ampak fantka in punčko. To bi se mi zdelo super!

Dvojčkov ravno zaradi njihove karakterne različnosti ni enostavno vzgajati. Je kaj, kar staršem zamerita pri vajini vzgoji in katero najbolj spoštujeta?

Špela: Mamina sestra je po izobrazbi psihologinja, zato je mami pri naju že od malega pazila, da je vzpodbujala individualnost vsake posebej. Izredno cenim tudi to, da je celo upoštevala najin različen ritem hranjenja in spanja in ni niti pomislila, da bi naju navadila na isti tempo. »Že takrat sta bili čisto svoji osebici,« pove zdaj.

Polona: Čisto nič ne zamerim, mama se je namreč zelo trudila, da razvijava vsaka svojo identiteto, oče je temu sledil. Še vedno pa naju vsi, tudi če je ena sama, kličejo "punčke", celo sestra, ki je enajst let mlajša (smeh)!

Špela, ti si med študijem psihologije veliko časa namenila vzgoji in odnosom med dvojčkoma. Katere so največje napake, ki jih starši dvojčkov delajo pri vzgoji?

Dvojčka obravnavajo kot celoto! To seveda izhaja iz napačnega prepričanja, nekega mita, da med njima obstaja posebna povezanost, veliko je zgodb o tem, da naj bi dvojčka vedela, kaj drugi misli in čuti... To je najbrž posledica dejstva, da starši mislijo, da je njuna vez posebna in ju zato še bolj spodbujajo k druženju. Dvojčka tako vedno bolj postajata eno in normalno je, da potem vesta, kaj drugi misli in čuti, saj sta neprestano skupaj! Kdo pa ne bi, če bi bil s kom ves čas skupaj!
Potem je tu še občutek izjemnosti, ki ga staršem po rojstvu dvojčkov da okolica. Tudi vzgajati je dvojčka lažje, če ju vzamemo kot eno, ju pustimo, da se skupaj igrata! V hiši je na ta račun malo več miru, pri vzgoji pa je potrebnega manj truda... Prihranimo več energije za druge obveznosti.

Zakaj je vez med dvojčkoma tako posebna?

Kot sem že omenila, skupaj si od trenutka nič. Poleg mame, ki je od rojstva do tretjega leta primarni objekt vsakemu dojenčku, je pri dvojčkih tu še ena oseba, dvojček. Zato se hitro tesno navežeta drug na drugega. Otrok se od mame počasi začne ločevati, pri dvojčkih pa se to ne zgodi z razvojem, saj ju omejujeta podobnost, enak razvoj in razvojne naloge, s katerimi se soočata, ki navezanost le še okrepijo. Zaradi vsega naštetega se dvojčka težko ločita, saj imata pri vseh izzivih in frustracijah drug drugega ter si nudita maksimalno podporo in varnost.

Skupaj se počutita močnejša in to je ta posebna vez. Vse lepo in prav, dokler družba od njiju ne pričakuje, da bosta delovala samostojno. Kako bosta oba opravljala isto delo, imela istega partnerja? Nemogoče, saj je naša družba sestavljena iz individuumov, tako funkcioniramo, ker je na svetu pač več "nedvojčkov". Bistvo vsakega preživetja je, da se uspešno prilagodimo družbenim okvirom, znotraj katerih živimo, to pa je okvirom družbe "nedvojčkov".