Včasih naš otrok izreče besedo, s katero užali prijatelja, sorojenca. Starši jo slišimo, pa vseeno ne reagiramo. To ni prav. Prav tako kot beseda prizadene nas, bo prizadela tudi otroka. Pa naj bo to vaš ali tuj otrok! Na žaljive besede moramo vedno odreagirati in otroku razložiti, da bolijo in da je oseba, ki jo je zmerjal, lahko zelo prizadeta in žalostna. Svoje otroke moramo učiti, naj govorijo drugim tisto, kar tudi sami radi slišijo, in ne grdih besed, ki tudi njih zabolijo.

Kaj storiti, če nekdo zmerja našega otroka, ali če naš otrok zmerja in žali druge, smo vprašali specialistko zakonske in družinske terapije, psihologinjo Petro Cankar:

Seveda niso vsi otroci tako samozavestni, da bi se znali ali zmogli postaviti zase. Nekaterim bo bolj ustrezalo, da poskusijo s tehniko ignoriranja in upajo, da se bo drugi naveličal, ker ne bo odziva. Čeprav to ni nujno tako in menim, da je bolje, da otroka (čeprav počasi) navajamo na to, da jasno izraža svoja čutenja in mnenja. Prav je tudi, da mu povemo, da lahko prosi za pomoč odraslo osebo, če stvari ne more urediti sam (npr. učitelja, če se to dogaja v šoli). Predlagam tudi, da otroku vedno najprej damo možnost, da stvar uredi sam (lahko ga spodbujamo in se z njim pogovarjamo), šele potem se aktivno vključimo tudi starši.“

Kaj pa, če naš otrok zmerja druge?

„Tudi v tem primeru je nujen pogovor. Seveda je najpomembnejši zgled staršev in če nas otrok dnevno spremlja, kako presojamo in ocenjujemo druge ljudi (npr. komentarji pri poročilih, t. i. opravljanje in stalne pripombe na delo ali videz drugih), mu pogovor ne bo veliko zalegel, saj se otroci vedno zgledujejo po naših dejanjih in ne besedah.

Poleg primernega zgleda pa seveda tudi v pogovoru z otrokom poudarjamo drugačnost med ljudmi, jo predstavimo kot nekaj pozitivnega, kar nas bogati; poudarimo pomen strpnosti, tolerantnosti do drugih in seveda vlogo empatije (kako bi se on počutil oz. se počuti, kadar kdo zmerja njega). Vedno z otrokom poiščimo tudi konkretne rešitve, kako bo naslednjič odreagiral v taki situaciji. Mogoče mu celo damo nalogo, da sam ugotovi in predlaga, kako bo 'popravil' storjeno škodo, ki jo je z zmerjanjem povzročil nekemu otroku. S tem spodbujamo otrokovo zavedanje, da je nekaj storil napak, hkrati pa mu damo možnost, da to popravi.“