Ob 1.novembru - dnevu spomina na mrtve je večina otrok s starši odšla na pokopališče in prižgala svečke na grobovih umrlih svojcev, znancev in prijateljev. Ob tem se samo po sebi zastavi vprašanje, ali otrokom sploh razložimo, kam odidejo naši ljubi, ko umrejo, zakaj smo potem žalostni, zakaj hodimo na pokopališče prižigat svečke?

V večini primerov ne, oziroma se teme dotaknemo samo bežno, saj želimo otroke zaščititi pred bolečino. Vendar je smrt – tako kot rojstvo – del življenja in tudi otroci žalujejo. Pred smrtjo, pred občutenjem izgube, svojih otrok ne moremo zaščititi, prej ko slej jo bodo občutili na lastni koži, posredno ali neposredno. Takšno je življenje.
S tem, ko se starši izogibamo pogovorov o smrti, svojim otrokom delamo medvedjo uslugo. Otroci jasno začutijo, da se o tem ne govori, da je smrt tabu, zato tudi svoje občutke žalosti in strahu ob morebitni izgubi bližnjega potisnejo globoko vase. Otrokom moramo dati možnost, da o smrti vprašajo tisto, kar jih bega, da lahko ob izgubi – pa naj bo to dedek, babica, eden od staršev, sorojenec, prijatelj ali hišni ljubljenček – izrazijo svojo žalost.

Vzgojiteljica Branka Klančar iz vrtca Vrhovci se je odločila, da bo otrokom iz svoje skupine Oblački skozi zgodbice in pravljice spregovorila o smrti. Kadar so na sprehodu šli mimo pokopališča, so namreč otroci pogosto spraševali o tem. Zgodbice, ki jih je Branka prebrala malčkom, na jasen in obziren način predstavijo izgubo ljubljenega človeka, kaj se z umrlim zgodi, kako se obnašati do človeka, ki žaluje in kako se soočiti z lastno žalostjo. Po prebiranju zgodbic je otrokom dala možnost, da so vprašali, kar jih o smrti še bega, da so se razgovorili o svojih izkušnjah s smrtjo in morebitno izgubo ljubljenega človeka, obiskali pa so tudi pokopališče.

Komentarji (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV