Prvi otrok

Prvorojenec je otrok, ki pomeni za starša povsem novo izkušnjo ljubezni, družine in nove odgovornosti. Starša se ob prvem otroku učita svojih vlog – kaj pomeni biti mama in kaj oče. Skupaj z njim osebnostno rasteta, se razvijata, budno spremljata njegov razvoj in se obenem učita na svojih poskusih in napakah. Pri prvem otroku je nekaj povsem normalnega, da starša še nista oz. ne moreta biti sproščena, saj vsak nov korak pomeni zanju nekaj novega, neznanega. Z vidika vloge v družini je prvi otrok najbolj odgovoren in je običajno ponos družine. 

Če ima brate ali sestre, je ponavadi on tisti, ki čuva, jih vozi v vrtec, se z njimi igra, uči ..., skratka čustveno in fizično poskrbi zanje. Prvi otrok je v notranjepsihičnem svetu tudi očetov otrok, kar pomeni, da v sebi nosi očetov notranji svet, druga možnost pa je, da bo popolno nasprotje očetu  – konkretno, trudil se bo, da bo delal tiste stvari, ki jih oče nikoli ni zmogel ali znal. Morda bo povsem nezavedno skušal udejaniti neuresničene poklicne želje očeta ali pa bo celo prevzel funkcijo čustvenega partnerja, če družina ni funkcionalna. Prvi otrok je navadno tisti, ki čustveno poskrbi za družino, če je treba.

Drugi otrok

Drugi otrok je tako močno čustveno povezan z materjo, da običajno odraža vse tisto, kar nosi mati nezavednega v sebi (nepredelane čustvene vsebine, strahove, potlačene travme ...). Za razliko od prvorojenih otrok, ki so bolj odgovorni, so drugorojenci navadno svobodnejšega duha, pogosteje izražajo problematično vedenje in so neke vrste 'grešni kozli'. A kaj njihovo problematično vedenje v resnici sporoča? 

S problematiko, ki se odvija okoli njih, le preusmerjajo pozornost nase, ko v družini ni vse tako, kot bi moralo biti – z drugimi besedami – izražajo vse, kar je v družini neizgovorjenega. Če starši pogostokrat primerjajo oba sorojence, češ, 'poglej, kako je priden, zgleduj se po njem', se lahko med njimi razvije tekmovalnost, jeza, nerazumevanje, konflikti. Tudi v odraslosti je drugi otrok čustveno nekoliko bolj povezan z materjo.

Tretji otrok

Tretji otrok je največji odraz vzdušja v partnerskem odnosu. Če imata starša urejen in funkcionalen odnos, ki bo otroku predstavljal varno zavetje, se bo počutil ljubljenega, mirnega, sproščenega. V nasprotnem primeru pa bo ta otrok izražal nemir, kar pa bo odraz napetosti in konfliktov med staršema. 

Njegovo vedenje je v tem primeru lahko problematično, lahko celo pogosto zboleva, vse le zato, da bi skušal očeta in mamo ponovno zbližati. Čeprav se to odvija na nezavedni ravni, se močno vpiše v njegov intrapsihični svet, ki postane osnovni način delovanja v odraslosti. Zelo verjetno bo tudi kasneje vedno neke vrste 'mediator' oz. posrednik v odnosih – med prijatelji, v družini, na delovnem mestu.

Četrti otrok

Velja nenapisano pravilo, da je četrti otrok neke vrste 'družinski klovn', saj njegov prihod vnese v družino smeh, sproščenost, zabavo. Če začuti, da v družini vlada kakršna koli napetost, bo hitro poskrbel za boljše vzdušje. Nezavedno čuti, da je njegova naloga poskrbeti za mir, pozitivno vzdušje, harmonijo v družini. Velja tudi, da je četrti otrok zelo pozitivno naravnan, dobrovoljen, spontan in to držo ohranja skozi celo življenje.

Vir: Family of origin, James Framo