Na to temo sem odprla debato na družabnih omrežjih. Iskreno rečeno, so me reakcije mamic zelo presenetile. Kot bi jih kdo ogrožal, so skočile v zrak v zagovarjanju tega, zakaj se njihov otrok bodisi še vedno vozi v vozičku ali pa se bo vozil tudi, ko bo star že več kot tri leta oziroma dokler se bo njim zdelo prav. Saj poznamo ta zloglasni rek mama ve najbolje. 

Govorim o otrocih in mamah brez gibalnih motenj in oteženih vsakodnevnih okoliščin. Razumljivo je, da so določene okoliščine izredne in zahtevajo drugačno postopanje. Jasno mi je tudi, da so tako kot odrasli eni otroci bolj gibalno spretni in drugi manj. Že sama imam doma dva polarno nasprotna.

Vozički so super. Vozički nam omogočajo, da dojenčka peljemo na zrak, gremo z malčkom na izlet in tovorimo z njim stvari iz trgovine. Ampak vozički so tudi bergla za mamice. Lažje je dveletnika privezati v voziček in voziti naokrog, kot pa ostati v krogu, ki ga gibalno zmore, in tekati za njim. Lažje je dveletnika privezati v voziček, mu dati v roke telefon in popiti kavico s kolegico. Lažje je dveletnika privezati v voziček in se na morju ob 22. uri sprehajati po rivi. 

Se strinjam. Lažje je. 

Me pa zelo zbode, ko nekdo to "lažje je" pokuša pretvoriti v prav je tako. Je že res, da je prav, da si tudi mama olajša življenje. Oh, ničkolikokrat sem si ga že. Z vsako risanko, z vsakim sladoledom, z vsakim dvigom v naročje. Ne pomeni pa to, da je to absolutno prav. Argument, da otrok hoče/noče, je za moj okus privlečen za lase. Moj otrok bi tudi za večerjo jedel sladoled in skočil v bazen brez rokavčkov. Pa ne sme. 

Drugi aspekt pa je, da se mi zdi grozna asociacija na to, kako mora mama v današnjih časih še hoditi namesto otroka. Če sem določene poti sposobna jaz (govorim o vsakodnevni aktivnosti), potem jo je sposoben tudi moj triletnik. Če lahko dve uri divja po igrišču, potem lahko tudi hodi do tega igrišča in domov.

Otroka moramo h gibanju predvsem spodbujati. Grozno mi je pomisliti, kako gredo otroci iz vozička na električni skiro, na motor in potem v avto. In grozno mi je, da me celotna situacija spominja na vesoljsko ladjo v risanki Wall-E. Seveda napredujemo starosti primerno, kakopak. Ampak če se bomo vedno posluževali zadev, ki so nam lažje, ne bomo napredovali. Je prijetno tekati za dvoletnikom? Nikakor. Ampak taisti dvoletnik bo na ta način postajal čedalje bolj gibalno spreten in si bo nabral čedalje več kondicije. Drugače se bomo vrteli v začaranem krogu. 

Kot se mora otrok prilagajati družini, naj se tudi družina otroku. Če naš otrok pri treh letih ne zmore 20 km hoje, se raje vprašajmo, ali je nujno, da se na to pot podamo ali je morda bolj smiselno, da aktivnosti družine prilagajamo najšibkejšem členu. 

Moji otroci ne vidijo vozička od 1,5 leta naprej. Pa to zagotovo ni merilo. Ampak med drugim in tretjim letom pa je po mojem in po mnenju strokovnjakov že nujno otroka navajati na življenje brez vozička. 

... No, ja, lahko pa ga še na vpis v srednjo šolo peljemo z vozičkom.