Starši si želimo najboljše za svoje otroke, a včasih ravno zaradi tega naredimo še kakšno napako več. V imenu ljubezni jih razvajamo, smo popustljivi in nedosledni, jim prilagajamo pravila, spregledamo tisoč in eno lumparijo ter se postavimo zanje takrat, ko je treba in tudi takrat, ko ni treba. Včasih pa s tem otrokom ne delamo usluge, še posebej če naredimo vse namesto njih. Hočemo ali nočemo, radi pozabljamo, da je naša naloga predvsem to, da svoje otroke pripravimo na realno življenje – tako, kot je – lepo, a večkrat tudi težko, polno vzponov in padcev ter najrazličnejših lekcij in frustracij. Več o vzgoji in dilemah sodobnega časa pa v pogovoru s priznanim psihologom. 

Ali so današnji otroci bolj razvajeni in kje starši delajo največje napake pri vzgoji? 

Današnji otroci odraščajo v družbi, ki se spreminja in temelji na drugačnih vrednotah. Govorimo o narcistični družbi, kjer sta pomembna samo še uspeh in denar. V takšnem okolju, ne samo družbenem, ampak predvsem družinskem, avtoritete odraslih ni več: Otrokom je vse dovoljeno, vsi so najbolj bistri in sposobni itd. Takšno okolje je nadvse primerno za to, da otroci postajajo mali narciski, ki delujejo samo še po principu ugodja. Seveda so razvajeni in ne prenesejo prav nobene frustracije. In celotna družba in družina, šolstvo, sociala itd. vzpodbujajo tak razvoj.

Povsod nas bombardirajo s tisoč in enim nasvetom. Kakšna bi morala biti vzgoja po vašem mnenju?

Učinkovita vzgoja je lahko samo avtoritativna. Avtoriteto otroku predstavljajo starši (tu bi poudaril posebej vlogo očeta), kasneje učitelji in tudi druge pomembne osebe, ki jih otrok v svojem odraščanju srečuje. Avtoritativna vzgoja (ne avtoritarna) pa pomeni, da otroke vzgajamo z zgledom, svojim življenjem – da stojimo za svojimi besedami tudi z dejanji. Ob takšnih starših in drugih odraslih se bo otrok počutil varnega in gotovega.

Ob negotovih starših se otrok ne more orientirati v zahtevnem zunanjem svetu, starši ga niso sposobni omejevati, mu postavljati meje tam, kjer je potrebno. Zaradi svoje negotovosti in izgubljenosti iščejo starši rešitve pri strokovnjakih in v raznih vzgojnih priročnikih, ki pa v realnem svetu prav nič ne pomagajo. Starši lahko svoje otroke vzgajamo samo po svojem notranjem redu in je dobro včasih delovati tudi po intuiciji in ne iz knjig. Seveda to zahteva predvsem zrelost odraslih in ne otrok.

Kakšne kazni so dejansko učinkovite, če se otrok vede neprimerno in hočemo spremeniti njegovo vedenje?

Kazen ne sme biti maščevanje, ampak je smiselna takrat, ko prinaša spremembo vedenja otroka. Pri kazni je dobro, da smo starši ali učitelji in vzgojitelji tudi sami udeleženi v tem procesu. Smiselno je, da otrok opravi kakšno koristno delo, ki ga drugače ne bi in bi se mu najraje izognil.

Kazen je učinkovita le tedaj, če ima otrok v sebi razvit občutek, kaj je prav in kaj ne, da ima v sebi ob slabih dejanjih občutek krivde. Mnogo današnjih otrok pa tega občutka preprosto nima, ga niso razvili, ker niso prestopili oziroma predelali razvojne faze Ojdipa. In to je problem današnje družbe.

Kako postopamo takrat, ko otrok enkrat pride v zloglasno puberteto in nanj vpliva še družba vrstnikov in se nam začne upirati ter iskati samosvoje poti? 

Ko postane otrok pubertetnik, smo z vzgojo starši zaključili. Pubertetnik se sedaj obrača k svojim vrstnikom in mora proces psihološkega razvoja (ki je trajal od rojstva do šestega, sedmega leta) ponoviti v drugačnih okoliščinah, med vrstniki, kot sem že omenil. Pomembno je, da je prvih šest, sedem let otrok preživel ob pravičnih in zrelih starših, ki so lahko sledili njegovemu razvoju in ga niso pretirano razvajali ali ga pretirano lomili. Ki so mu bili sposobni postaviti meje, ko je bilo potrebno, ga tudi potolažili, ko je to potreboval. V takšnih optimalnih okoliščinah se bo otrok, ko nastopi čas pubertete, obrnil k vrstnikom in vrednote staršev se znajdejo na preizkušnji. Znal bo presoditi, kaj je prav in kaj ne in ga klapa s svojo identiteto ne bo posrkala vase. V nasprotnem primeru se zlije z identiteto klape in takrat je sposoben napraviti velike neumnosti. V tem obdobju je nujno potrebno, da za svoje delovanje in dejanja, mladostniki odgovornost sprejemajo na svoje rame.

Kakšna bi morala biti vloga mame ali očeta in s kakšnimi izzivi se srečujemo v sodobni družbi?

Različni vlogi matere in očeta sta bistveni za zdrav razvoj otroka. To nas uči vsa razvojna psihologija, pa tudi življenje samo. V prvih štirih letih je, kot pravimo v prispodobi, otrok na materini strani mostu. Po tem obdobju se začne premikati na očetovo stran, kajti oče je tisti (ob asistenci matere), ob katerem bo oblikoval t. i. moralni čut in začel sprejemati več odgovornosti za svoja dejanja. Ta proces je možen samo ob pravičnem in pokončnem očetu, ki je biološko različen od matere. Zelo pomembno je, da otrok odrašča ob materi in očetu, ne ob dveh materah ali dveh očetih ali še kako drugače.

Danes je tradicionalna družina na udaru postmoderne in neomarksističnega diktata emancipacije, ki briše razlike med spoloma in uničuje s tem pomen vertikalne avtoritete za oblikovanje človekove osebnosti. Ker so nove teorije spola in tudi agresivnega feminizma nerazumne in protinaravne, verjamem, da se bodo čez čas zrušile same vase. Drugače pa se nam slabo piše.

Prispevek izraža mnenje strokovnjaka in ne izraža nujno stališča uredništva.