Namesto, da otroka označujemo z besedo "priden", je bolje, da se osredotočimo na določeno vedenje in dejanja ter zagotovimo pozitivne povratne informacije in smernice, ki mu lahko pomagajo rasti in se razvijati na zdrav način.

Iz preteklosti se je ohranilo stereotipno prepričanje, da morajo biti deklice še prav posebej pridne in ubogljive. Prepričanje, ki izhaja iz prejšnjih generacij, je slonelo na vlogi močnejšega. Moški, ki je to vlogo prevzel, je bil glava družine. Ženske pa so se mu bile primorane podrediti, saj so bile predstavnice nežnega, šibkejšega spola. 

Večinoma se je to razlikovanje pripisovalo fiziološkim in karakternim značilnostim spola ter je seveda variiralo od kulture do kulture. Hkrati pa so k temu pripomogli tudi vzorci in pristopi staršev k vzgoji svojih otrok. 

Beseda pridnost je v današnji družbi še kako prisotna – ponazarja dobro lastnost otroka, na katerega smo lahko ponosni. Priden otrok je otrok, ki brezpogojno uboga in sledi našim navodilom. Je miren, ubogljiv in naravnan tako, da izpolnjuje zahteve ter se odzove na potrebe drugih. Je tisti, ki težko reče besedo 'ne' in ne zahteva ničesar zase. 

Nekdo, ki je v svojem življenju spregledan, neviden in neslišan. 

Skrb vzbujajoče je, da otroke vzgajamo z namenom, da izpolnjujejo naša pričakovanja. Takšna vzgoja otroka omeji, ohromi in mu odvzame možnosti za zdravo in izpopolnjeno življenje. Ključnega pomena je vzgoja, ki ni vezana na starševska pričakovanja, saj v nasprotnem primeru vrednost otroka pogojujemo z dejstvom, kako ubogljiv in poslušen je. 

BITI SLIŠAN IN VIDEN

Od samega začetka je v otroku prisotna želja po raziskovanju, učenju in spoznavanju novih stvari, ki vpliva na osebnostni razvoj. Pomembno mu je, da je slišan in viden, saj lahko le tako zadovoljuje svoje potrebe. Ko otrok tega ne prejme s strani staršev, začne v sebi čutiti krivdo in močan dvom, opuščati svoje potrebe in želje ter se podrejati drugim. 

Pri takšni vzgoji lahko govorimo o čustveni manipulaciji, ki vodi v nezmožnost občutka lastne vrednosti. V otroku in kasneje odraslemu se zapiše prepričanje, da mora biti vedno na voljo, poskrbeti za druge in jim ugajati, če želi biti sprejet. Edina stvar, po kateri hrepeni, je odobravanje, saj le tako poteši iluzionistično predstavo o lastni vrednosti.  

Ko otrok zatira svoje občutke za to, da ustreza drugim, ti občutki ostajajo v njem in se kopičijo. Žal pa zanikanje in potlačevanje čustev prej ali slej splavata na površje. Obstaja več načinov, kako se izrazijo. Med otroci in mladostniki pogosto v obliki samodestruktivnega vedenja ali nasilja. 

Otrok postane kljubovalen in uporniški. Na eni strani, ko za ohranjanje odnosa s starši zatre samega sebe, na drugi strani prikrita čustva kompenzira v odnosih z vrstniki. Kar lahko vodi do medvrstniškega nasilja, kjer navidezno priden otrok zavzame vlogo nasilneža ali pa vlogo žrtve medvrstniškega nasilja.

KREPITEV LASTNE VREDNOSTI

Med stroko velja strinjanje, da je potrebno za zdravo samospoštovanje začeti že zgodaj. V prvih treh letih otrok postaja čedalje bolj samostojen, kar odraža z značilnim stavkom Ne, ne bom. Če starši to razumejo kot upor, se lahko hitro spustijo v boj moči, ki pa ima posledice v kasnejšem obdobju otroka – najpogosteje v puberteti. 

Da otrok zna povedati, kaj si želi, kaj potrebuje, kaj misli in čuti, je ključno za razvoj njegovih sposobnosti, veščin, samozavesti in samospoštovanja. In večinoma se vsi starši strinjamo v tem, da si želimo za otroke, da odrastejo v samostojne, odgovorne in samozavestne odrasle osebe.

Otrok za psihosocialni razvoj potrebuje strukturo, kjer so jasno postavljene meje – otrok točno ve, kaj sme in česa ne sme. Ko otrok testira te meje, je potrebna starševska doslednost, kamor spadajo tudi posledice, če otrok prestopi mejo. To daje otroku občutek varnosti. 

Starš je tisti, ki se mora znati spoprijeti z negativnimi občutki, otroka ne sme obsojati in mu nalagati občutka krivde. V nasprotnem primeru pa mu mora nuditi oporo, ga naučiti regulirati čustva in frustracije, hkrati pa ohranjati mejo in jasno strukturo, ki je v njihovi družini zasnovana.  

PRIDEN LE OBČASNO

Kot starš se moremo vzdržati besede priden/na. Običajno otroka označimo za pridnega, ko nas uboga in posluša, vendar mu na ta način odvzamemo možnost krepitve samospoštovanja in lastne vrednosti, hkrati pa mu odvzamemo možnost ustvarjanja kritičnega mišljenja. To lahko vodi v odrasle posameznike, ki se vedno zanašajo na druge, se ne znajo postaviti zase, s čemer pa lahko hitro postanejo žrtve nasilnih odnosov.

Izredno pomembno je, da uporabljamo jezik, ki otroka ne omejuje, vendar ga krepi in spodbuja na življenjski poti. Na koncu dneva pa je najpomembnejše, da imamo otroka radi, kakršen koli je, in ga ne skušamo spreminjati zavoljo sebe!