Na kakšen način lahko krepimo otrokov besedni zaklad in zakaj se vam zdi pomembno, da otrok spozna čim več raznolikih besed in izrazov?

 V celotnem predšolskem, pa tudi v zgodnjem šolskem obdobju se govor razvija zelo hitro. Raziskave kažejo, da najintenzivnejše obdobje njegovega razvoja poteka do otrokovega tretjega leta starosti. Če otroku predstavimo različne oblike in strategije za vstop v interakcijo jezikom ter ga usmerimo, kako lahko te strategije uporabi v različnih govornih položajih, ob različnih priložnostih, v različnih kontekstih, mu s tem razvijamo zmožnost za izražanje lastnih potreb in želja, obenem pa otrok usvoji tudi orodja, kako razvijati to zmožnost. 

Lahko mu pot do bogatenja besedišča omogočimo z igro. Bogato besedišče omogoča otroku boljše razumevanje sveta okoli sebe, izboljšuje njihovo sposobnost izražanja ter vpliva na uspešnost pri učenju branja in pisanja. Raznolikost besed in izrazov je ključnega pomena, saj otroku omogoča širjenje besedišča na različnih področjih, kot so znanost, umetnost, tehnologija, kultura in še več. Raznoliko besedišče mu daje orodje za bolj natančno izražanje in razumevanje različnih konceptov ter mu omogoča, da se bolje prilagaja različnim situacijam in okoljem.

Obstaja več načinov, kako pripomoremo h krepitvi otrokovega besedišča, vključno z branjem, pogovarjanjem, izpostavljanjem raznolikim sporočanjskim situacijam in uporabo učinkovitih podpornih strategij.  Podporne strategije so lahko verbalne (te se nanašajo na razvijanje otrokovega jezika), postopkovne (gre za določeno sosledje dejavnosti) in podporne strategije z uporabo različnih pripomočkov (ti so lahko vizualni, tipni, slušni ...). 

Podpora, ki jo nudimo v okviru podpornih strategij, je začasna, moramo jo prilagajati in postopoma odmikati ali jo povsem odmakniti, ko vidimo, da ni več potrebna. Zvočne pravljice, ki spodbujajo pripovedovanje, so učinkovita slušna strategija, pripovedovalske kocke, ob katerih otroci lahko pripovedujejo zgodbe, pa so vidna spodbuda.

Branje je ena najučinkovitejših metod za bogatenje otrokovega besednega zaklada. Redno branje knjig, zgodb in revij otroku omogoča, da se srečuje z novimi besedami in izrazi. Skupno branje z otrokom in razpravljanje o prebranih vsebinah lahko dodatno pripomoreta k razumevanju besed in konteksta, v katerem se pojavljajo.

Poleg tega je pomembno, da otroka spodbujamo k pogovoru. Aktivno komuniciranje z otrokom ga uči uporabljati besede in izraze za izražanje svojih misli, občutkov in potreb. Ob tem je treba otroku postavljati vprašanja in ga spodbujati k razlaganju in razmišljanju o lastnih izkušnjah ter pazljivo poslušati njegove odgovore. Za otroka si je treba vzeti čas in to največ pripomore k njegovemu razvoju, tudi besedišča in jezika.

Zakaj je dobro kdaj otroku prepustiti tudi, da si sam izmisli zgodbico ali pravljico ali pa priredi njen konec? Katere veščine otrok na tak način usvoji? 

Otroku je dobro prepustiti, da si sam izmisli zgodbo ali pravljico, saj to spodbuja njegovo domišljijo, razvija jezikovne in komunikacijske spretnosti, ter krepi samozavest in ustvarjalnost, kar so vse ključni elementi za njegov celostni razvoj, saj mu omogočajo, da razvija svojo domišljijo, ustvarjalnost in jezikovno zmožnost.

Številne raziskave, tudi slovenske, kažejo, da je pripovedovanje ena izmed ključnih jezikovnih zmožnosti, ki se začne oblikovati že zelo zgodaj. Vpliva na druge zmožnosti, npr. na zmožnost sporazumevanja, na zmožnost mišljenja, na reševanje problemov, na samopodobo, na razumevanje in izražanje čustev, logičnega sklepanja in na pismenost. Po nekaterih raziskavah je pripovedovanje zgodb enakovredna dejavnost za razvoj pismenosti, kot sta branje knjig in pisanje besedil. 

Otrokova govorna kompetentnost ob vstopu v šolo je pomemben napovednik njegove uspešnosti pri učenju branja in pisanja v prvih dveh letih šolanja in prav to lahko spodbujanjem predopismenjevalnih dejavnosti in pripovedovanja že pred vstopom v šolo. Tuje in slovenske raziskave kažejo, da se shema za konvencionalno pripovedovanje razvije med otrokovim tretjim in četrtim letom starosti, po četrtem letu pa otroci zgodbo že oblikujejo kot celoto z nekim ciljem in namenom. Dokončno se ta shema izoblikuje okrog osmega leta starosti.

Za pripovedovanje zgodbe je pomembno, da otrok oblikuje svoje predstave o določeni stvari, da sklepa in povezuje različne prvine in jih posreduje tako, da je zgodba razumljiva drugim. Po mnenju S. Engel je otroška pripoved otrokov lastni portret. Otrok namreč z vsakokratnim pripovedovanjem sporoča izkušnjo, ki jo je bodisi pridobil sam ali mu jo je posredoval kdo drug. Na ta način širi svoje besedišče ter gradi lastno pripovedovalno shemo, ki mu bo v pomoč pri nadaljnjemu tvorjenju pripovednih besedil.

Bralna pismenost otrok v Sloveniji z vsakim letom bolj upada. Kako lahko starši spodbudimo otroka k branju? Kako naj jih učimo brati, da bodo vedeli in razumeli, kaj so prebrali? 

Če želimo, da bodo otroci brali, mora biti branje predvsem prostočasna in ne zgolj izobraževalna dejavnost. Otroci naj berejo za užitek in zabavo. Le to je pot do branja. Za Slovence je branje velikega pomena, saj smo se kot narod ohranili prav skozi jezik, branje in književnost. 

Branje in tudi opismenjevanje v zgodnjem življenjskem obdobju sta pri nas predvsem v domeni šolstva, v resnici pa branje zadeva zelo širok krog družbe (literarne teoretike, književnike, strokovnjake za književnost, učitelje, raziskovalce na univerzah, psihologe, pedagoge, specialne pedagoge, bibliotekarje, sociologe, založnike, prevajalce ...), zato je treba na branje gledati kot na družbeno dejanje. 

K branju vlečejo pozitivni zgledi. Če starši in otrokovi bližnji ne berejo, je skoraj nemogoče pričakovati, da bo otrok sam od sebe bral (to v začetku za preživetje ni njegova bistvena potreba), še manj pa je pričakovati, da bo pozitiven zgled zgolj zunanja spodbuda. 

Sonja Pečjak in Ana Gradišar izpostavljata, da so za motivacijo za branje pomembna pozitivna čustva, ki se rodijo v prijetni izkušnji, ki vzbudi željo in pričakovanje, da bi se ta dejavnost ponovila. Zato je izrednega pomena bralni interes, ki daje bralnemu procesu smisel in pomaga posamezniku, da želi bralno izkušnjo ponoviti. 

Ponovil pa jo bo le, če mu je pri tem prijetno, če ga bo vsebina zanimala, če mu bo blizu, če bo lastna njegovemu spoznavnemu svetu. Italijanski pisec Gianni Rodari je že leta 1962 naštel 9 pravil za odkrito sovraštvo otrok do branja:

- Otrok bo branje zasovražil, če predstavite knjigo kot alternativo televiziji (v današnjem času tudi vsej IKT-tehnologiji).

- Otrok bo branje zasovražil , če knjigo predstavite kot alternativo stripom (še danes za marsikoga velja, da če nekdo bere stripe, ni dober bralec).

- Otrok bo branje zasovražil, če ga nenehno prepričujete, da ne mara branja, ker bere premalo.

- Otrok bo branje zasovražil, če ga prepričujete v to, da ima okrog sebe preveč dražljajev in stresorjev.

- Ne krivite otrok, če ne marajo branja (Ne govorite, da danes otroci ne berejo. Pomislite samo, koliko preberejo v enem samem dnevu: sporočila, napise, novice ... Spremenila sta se  le način in medij branja, ki ni vedno samo leposlovna knjiga.).

- Ne spreminjajte knjig v orodje mučenja (beri pol ure, beri za pisalno mizo, beri v tišini, beri in piši natančno obnovo, beri in sproti podčrtuj neznane besede ali odgovarjaj na natančna vprašanja).

- Ne odpovejte se branju otrokom, tudi če so ti že davno prestopili šolski prag in zmorejo sami. 

- Otroku ponudite širok bralni nabor (vanj vključite različne žanre in različne oblike knjig).

- Če otroku branje ukažemo in ob tem od njega zahtevamo še vrsto nalog, ki jih mora med branjem opraviti, bo branje prav gotovo zasovražil. 

Z različnimi zgodbami in pripovedkami se lahko lotimo tudi različnih tem, o katerih bi se bilo dobro pogovoriti z otrokom. Recimo teme o nasilju, prijateljstvu, ljubezni, reševanju težav ... Je branje torej lahko tudi neke vrste terapija? Način, da otroka bolje spoznamo in ga lažje usmerimo pri reševanju morebitnih vsakdanjih situacij?  

Odgovor na to vprašanje najdete zgoraj. Branje ne sme imeti nekega namena. Prepogosto je branje podrejeno pedagoškim ciljem. Branje mora biti sprostitev, užitek. Dovolj je, da otroku neko zgodbo preberemo in če je ta blizu njegovi izkušnji in njegovemu spoznavnemu svetu, bo sam v njej poiskal tisto, kar bo v določenem trenutku rešilo njegov problem, dilemo.

Odrasli mu ob tem stojimo ob strani in se z njim pogovarjamo, a ne tako, da vanj rinemo z natančnimi vprašanji, ampak da mu damo priložnost, da nas sam povpraša in izpove lastne občutke ob prebranem. 

Razumevanje in doživljanje književnih besedil pogosto poudarja le vzgojno perspektivo, premalokrat pa se v tovrstnih besedilih pozornost namenja besedilu kot takemu, njegovi realizaciji v slogu, jeziku, pripovedovalnih tehnikah, kar je ravno tako, če ne za mladega bralca še pomembnejše kot ideologija, ki jo tovrstna besedila prinašajo. 

Pozitivna izkušnja spodbujanja branja kaže, da je pot do močne identifikacije in empatije v in s književnim besedilom lastna izkušnja, z didaktičnega stališča pa inovativni pristopi, kar spodbuja uživanje v branju, negativna pa poseganje odrasle osebe v otrokovo interpretacijo besedila na podlagi izkušenj in spoznavnega sveta odraslega. 

Književno besedilo mora biti kot poseben/umetniški način izražanja avtonomno in ga ni mogoče podrejati niti vzgojni niti spoznavni funkciji. Kot meni  Tomo Virk, z literaturo, pa naj smo še tako v skušnjavi, ne smemo privzgajati nikakršnega moralnega ali kakega drugega nauka, ki bi bil zajemljiv v pravila, definicije in končne resnice, ampak moramo pustiti, da literatura vzgaja sama. Le na takšen način bodo mlade generacije z užitkom posegale po branju.