Kako otroka čez počitnice postopoma pripravljati na odhod v vrtec? So kakšna pravila, ki se jih morajo starši pred vstopom v vrtec držati? 

Starši, z otrokom se pogovarjajte. O tem, kam gre, kaj bo tam počel, kdo bo tam. Vrtec mu predstavite kot nekaj pozitivnega. Ob tem so vam lahko v pomoč knjige in slikanice na temo uvajanja. Predstavitev vrtca in dogajanja v njem lahko vključite tudi v igro (z lutkami, figuricami; lahko naredite vrtec iz kock, ipd.) Če imate možnost, je zelo dobrodošlo, da vrtec skupaj obiščete med poletjem (se pridružite pri igri na igrišču ali pa greste samo mimo na sprehod). Na tak način otroku omogočite pozitivno izkušnjo in sproščeno spoznavanje. Že vnaprej pa tudi razmišljajte o organizaciji dopusta (ne porabite npr. vsega med poletjem in si ga nekaj pustite za čas uvajanja). Zaželeno je, da na individualnem razgovoru z vzgojiteljem podate izčrpne informacije o otrokovih navadah in potrebah (kaj otroka pomiri, razburi, ipd.) Predvsem pa se v obdobju uvajanja izogibajte uvajanju dodatnih sprememb (ukinjanje dojenja, dude, plenic, ipd.). 

Kakšna naj bo oprema v nahrbtniku, kaj malček potrebuje za v vrtec?

Vzgojitelj vam bo zagotovo dal navodila, kaj vaš otrok potrebuje v nahrbtniku. Prakse v vrtcih se namreč razlikujejo, predvsem kar se tiče škornjev, dežnih kompletov, ipd. (nekateri jih nosijo s sabo ob slabem vremenu, drugi jih imajo stalno v vrtcu, tretjim to priskrbi vrtec). Vsekakor pa v nahrbtnik sodijo copati in vsaj 2 kompleta oblačil za preobleči (še kakšnega več, če se otrok odvaja od plenic). V poletnih mesecih tudi kakšno pokrivalo.

Kaj če otrok pri vstopu v vrtec še ni shodil? Predstavlja to kakšno težavo?

Nič zato. V jasličnih skupinah ni to nič nenavadnega in ne predstavlja nobene ovire. 

Je narobe, če otrok ob odhodu ali prihodu staršev neutolažljivo joče? Kaj storiti v tem primeru?

Jok ob odhodu staršev je pogost in povsem normalen odziv na stres ob ločitvi. Neupravičeno je pričakovati, da otrok ne bo zajokal ob odhodu. Še posebej pri mlajših otrocih. Vzgojitelj v tem primeru dobi priložnost da otroka pomiri, vzpostavi stik z njim in začne graditi navezanost. Problem pa je, če gre za jok, ki se ga ne da pomiriti. Če otrok neutolažljivo joče, to nakazuje na veliko stisko in ob tem ne bi smeli zamahniti z roko, češ, saj se bo navadil. Otroku se je ob neznani osebi, v neznanem okolju vklopil sistem za nevarnost in življenjsko ogroženost. Njegovi možgani v zgodnjem obdobju otroštva namreč še niso dovolj razviti, da bi razumel, da bo starš prišel nazaj. Vsekakor je v tem primeru smiselno poklicati starša, da pride nazaj. V obdobju uvajanja je to zagotovo znak, da uvajanje ne poteka v otrokovem ritmu, je prehitro in bi bilo smiselno stopiti kakšen korak nazaj. 

Otrok lahko zajoka tudi ob prihodu staršev. Velikokrat zato, ker, ko ga zagleda, začuti varnost in se sprosti napetost, ki se je nabirala čez dan.

Koliko časa v povprečju potrebuje otrok, da se navadi nove okolice in rutine v vrtcu?

Na to vprašanje žal ne morem podati enoznačnega odgovora, saj veliko dejavnikov vpliva na čas prilagoditve na novo okolje. Vsak otrok je namreč edinstven. Bi pa rekla okvirno en mesec pri otrocih iz prve starostne skupine. 

Kakšni so vaši nasveti za starše, ki svoje enoletnike prvič spuščajo od sebe?

V prvi vrsti pojdite najprej čez svoja občutja, ki se vam prebujajo ob misli na vstop vašega otroka v vrtec. Nekateri starši ste povsem mirni, drugi lahko doživljate hudo ločitveno stisko (strah, tesnoba, morda celo napadi panike, nezaupanje, ipd.). Dobrodošlo je ta občutja podeliti z osebo, ki ji zaupate in si poiskati podporo, če čutite, da jo potrebujete.

Svetovala bi, da si naredite jutra v obdobju uvajanja (pa tudi nasploh :)) čim bolj umirjena, prijetna in povezovalna. Otroku tudi pripovedujte o poteku dneva (da gre v vrtec, se bo tam igral; mamica/očka gresta v službo; po kosilu/počitku ga pridete iskat. ipd.).

Otrok naj bo v času uvajanja pred prihodom v vrtec spočit, previt in sit. Naj ima s sabo stvari, ki so mu domače in ga pomirijo (ninica, duda, steklenička ...).

Ko se odločite, da se boste poslovili, to storite kratko, prijetno in odločno. VEDNO se od otroka poslovite. Tako bo imel občutek, da se lahko zanese na vas. Ne obljubljajte mu nekaj, česar ne morete izpolniti (npr. da pridete takoj).

Uvajanja ne prekinjajte, če ni nujno potrebno (npr. bolezen). Če se le da, otroka ne puščajte v hudem joku.

Ko pridete po otroka, mu dajte možnost, da izrazi vso čustveno napetost in stisko ("Te je bilo strah, da me ne bo nazaj?" "Si žalosten, ker si me pogrešal?" "Si jezen name, ker sem morala iti in si ostal sam tukaj?"). Lahko pričakujete, da se bo otrokovo vedenje doma spremenilo (bo bolj razdražljiv, jokav, se vas bo oklepal, ipd.). Na ta način predeluje stisko povezano z navajanjem na novo okolje. Poskušajte otroku dati možnost in prostor, da vsa ta občutja izrazi ter mu jih pomagajte pomiriti. Čim večji del popoldneva poskušajte preživeti skupaj.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo starši?

Ne bi rekla, da so to napake, so pa vedenja, ki jih starši počnejo večinoma povsem nezavedno. Nekateri otroka morda prehitro potiskajo stran od sebe, ga prehitro silijo v interakcijo z drugimi in mu ne omogočijo, da bi najprej iz njihovega varnega naročja spoznaval in raziskoval novo okolje. Spet drugi otroka ne spustijo stran od sebe. To sta dve skrajnosti, ki otroku onemogočata prehod v vrtec v njegovem ritmu.

Starši lahko potlačijo močne občutke in signale, da morda nekaj ni v redu, zavoljo ugajanja vzgojitelju. Starši najbolje poznajo svojega otroka in njegove potrebe, zato naj se ne bojijo izraziti nečesa, kar se jim zdi pomembno.

Predolgo poslavljanje tudi ni prav zaželeno, saj otrok začuti obotavljanje starša in lahko dobi občutek, da se bo zgodilo nekaj slabega. Prav tako naj poslavljanje v večji meri poteka v garderobi in ne med vrati igralnice.

Se zgodi tudi, da starši otroka, ko ga predajo vzgojitelju, stiskajo k sebi, otrok se jih oklepa in vzgojitelj mora otroka skoraj iztrgati iz naročja. Veliko bolje je, da starši otroka obrnejo k vzgojitelju in tako dajo otroku občutek, da tej osebi zaupajo.

Na kakšen način pa se lotiti uvajanja v vrtec pri starejšem otroku, je kaj drugače, kot uvajati 11- mesečnika?

Zagotovo je drugače, če je otrok starejši. Je pa zelo odvisno, kakšne so njegove predhodnje izkušnje z varstvom/vrtcem, kako sprejmejo druge odrasle osebe, imajo morda brate/sestre. Otrokom, starejšim od treh let je večinoma dovolj krajše, nekaj dnevno, uvajanje. Pomembno pa je, da ne glede na vse, poskušamo čim bolj poslušati otroka in ga opazovati. Nekateri se težje privadijo na novo okolje in potrebujejo več časa, so morda bolj zadržani, ne živijo v stabilnih razmerah, ipd. Taki otroci bodo zagotovo potrebovali kakšen dan uvajanja več, kot otroci, ki so zelo družabni, se hitro znajdejo v novem okolju in zlahka navezujejo stike z odraslimi.

Kaj vse naj bi otrok osvojil v prvem vrtčevskem letu?

Bolj kot znanja in spretnosti, je pomembno, da otrok razvije varno navezanost na vzgojitelja. Da se v vrtcu dobro počuti in ga dojema kot varen kraj. To je pogoj, da bo lahko pridobival tudi nova znanja in razvijal svoje sposobnosti ter potenciale. Temelj, na katerem se bodo gradile vse nadaljnje izkušnje. Potem pa so tu povsem življenjske stvari, če govorimo o enoletnikih, kot so umivanje rok, samostojno hranjenje, uporaba kahlice/stranišča, obuvanje/sezuvanje, oblačenje/slačenje, ipd. 

Z vidika vzgojiteljice – kakšen naj bo odnos starša do vzgojiteljic, kaj je tisto, kar najbolj cenite?

Sama najbolj cenim zaupanje, iskrenost, odprtost. Zelo spoštujem, da so starši odzivni, se trudijo biti del vrtčevske skupnosti in cenijo našo skrb, ljubezen do njihovih otrok. Bi pa moral biti ta odnos vzajemen, zato je pomembno, da smo tudi vzgojitelji vredni zaupanja, da izžarevamo pristnost, smo strokovni in predvsem človeški. 

Kako naj poteka uvajanje v prvih dneh? 

Zagovarjam postopno in otroku (pa tudi staršu) prilagojeno uvajanje. Žal ni enotnega recepta za vse družine. Zavedati se moramo, da 11-mesečni otrok (dojenček še!), po vsej verjetnosti prvič vstopa v svet. Da bo vrtec zanj prva izkušnja, kjer bo dlje časa ločen od mame in očeta. V novem okolju, z novimi ljudmi. Mislim, da je to dovolj velik razlog, da posvetimo čas in pozornost temu obdobju, se nanj pripravimo in otroku omogočimo pozitivno izkušnjo. 

Priporočljivo je, da je starš v prvem tednu večino časa prisoten v skupini in na voljo svojemu otroku. Lahko se vključuje v dejavnosti (po dogovoru z vzgojiteljem). Če čuti, gre lahko tudi ven za 10-15 min in se vrne nazaj. Prvi dan je dovolj, če v vrtcu preživita največ eno uro, proti koncu tedna naj se ta čas podaljša.  V drugem tednu se preživet čas v vrtcu podaljša (zajtrk, kosilo, lahko tudi spanje). Prvi dan naj bo starš ves čas prisoten, naslednje dni pa lahko podaljšuje svojo odsotnost (po občutku in glede na odziv otroka). Starš naj otroka spodbuja k vključevanju v aktivnosti in navezovanje stikov. Če otrok zaspi, je zelo zaželeno, da je starš ob njem, ko se prebudi. V tretjem in četrtem tednu čas, ko je otrok sam v skupini, podaljšujemo. 

To so napotki, ki naj predstavljajo nek okvir in omogočajo lažjo predstavo o uvajanju. Na prvem mestu naj bodo vedno starševska intuicija ter odzivanje in počutje otroka.

Ni potrebno da uvaja samo en starš, lahko se tudi izmenjujeta. V praksi se pogosto izkaže, da očetje morda lažje izpeljejo celoten proces. Lahko pa družina vključi tudi druge sorodnike (stari starši, tete/strici, …), če je otrok nanje navezan, da je uvajanje lahko bolj postopno (ga nekdo pride prej iskat, ga kasneje pripelje, ipd.).

Se kdaj zgodi, da so otroci, ki so doma živahni, v vrtcu popolnoma mirni in obratno? Zakaj menite, da pride do tega preobrata v vedenju?

Se zgodi, seveda. Za podrobnejši odgovor bi potrebovala vedeti več o dinamiki, ki je prisotna v otrokovi družini in vrtčevski skupini. Tudi mirnost in živahnost imata več odtenkov. Če pa posplošim, pa bi lahko rekla, da je otrok doma lahko živahen, ker se tam počuti varno, sproščeno, prijetno, v vrtcu pa morda ne toliko. Otrok, ki je miren doma, pa lahko čuti kakšno napetost, ki je prisotna v domačem okolju, morda je v ozadju avtoritarna vzgoja in otrok nima dovoljenja za razposajenost, je v strahu, v vrtcu pa se lahko sprosti in na plano pride njegova živahna narava. Je pa to res površinski odgovor, ki naj ne bo vzet za "pravilo".

Je res, da se vsak dvom, strah, ali nezaupanje staršev prenaša tudi na otroka? Kaj svetujete v tem primeru?

Otrok zagotovo lahko začuti negotovost in strah starša. Imajo pa ta neprijetna občutja, ki se prebudijo velikokrat globlji pomen. Tudi starš lahko močno občuti stisko ob ločitvi od otroka (morda imajo starši z vrtcem negativno izkušnjo, so bili v svojem otroštvu na nek način zapuščeni, ipd.). V tem primeru je zelo pomembno, da si v tem obdobju poišče podporo (zakonec/partner, prijatelj, lahko tudi terapevt). Nekoga, ki ga sliši in razume. Nek varen odnos, kjer lahko ta težka občutja odloži in zmore biti otroku opora, ki jo v tem obdobju potrebuje. Če je stiska prehuda, bi bilo smiselno, da bi uvajal drugi starš ali druga oseba, na katero je otrok navezan. Zelo dobrodošlo je tudi, če se lahko starš o morebitnih dvomih, strahovih pogovori z vzgojiteljem, ki ga zmore pomiriti in mu vliti zaupanje.

Lahko pa se na drugi strani pojavijo omenjena občutja, ker starš čuti, da res nekaj ni v redu. Kdaj je žal lahko kakšen dvom, občutek nezaupanja tudi upravičen. Naj starši ne izgubijo povsem stika z intuicijo.