Klinična psihologinja Lori Gottlie navaja primer iz svoje starševske izkušnje, ko je razmišljala, ali bi štiriletnemu sinu zamolčala, da je njena prijateljica umrla za rakom, v upanju, da morda ne bo niti opazil, da je ni več. Kljub temu se je odločila, da mu to pove in seveda je naletela na kup vprašanj, na katera je potrpežljivo odgovarjala. 

Prepričana je, da je ravnala prav, saj mu je pokazala, da vanj zaupa, da se bo znal spoprijeti s tem in ga tako naredila čustveno bolj inteligentnega. Če mu ne bi povedala, bi mu poslala povsem drugačno sporočilo – da ne verjame, da se je sposoben soočiti s slabimi izkušnjami. In prav to je sporočilo, ki ga današnji starši redno pošiljajo svojim otrokom.

Krhki kot čajne skodelice

Gottliejeva navaja otroškega psihologa Dana Kindlona, ki opozarja, da brez običajnih bolečih izkušenj, kot so zadrega, neuspeh in napor, otroci ne morejo razviti "psihološke imunosti", kot tudi Wendy Mogel, klinično psihologinjo in avtorico knjige z naslovom "Blagoslovi odrtega kolena", ki dela kot svetovalka v šolah po vsej Ameriki. 

Mogelova je opazila, da zadnja leta vse več študentov, ki prihajajo na fakultete, v žargonu pravijo "čajne skodelice", saj so tako krhki, da doživijo zlom takoj, ko jim karkoli ne ustreza.

Omenjeni psihologi menijo, da starši ne želijo, da bi bili njihovi otroci samostojni, saj tudi sami trpijo zaradi strahu pred ločitvijo. Otroci jim služijo za zapolnjevanje čustvenih lukenj v njihovem življenju in se zaradi tega še naprej vmešavajo v življenja svojih otrok z reševanjem njihovih težav tudi, ko so že krepko v zrelih letih. 

Nekatere univerze že zaposlujejo osebje, ki starše oddalji od študentov, mnoge pa imajo "dekana za starše", ki se ukvarja z novim pojavom staršev, ki svojih otrok ne želijo pustiti samih.

"Danes starši svoje osamljenosti ne morejo reševati znotraj skupnosti, saj je ta oslabljena, vse več je ločenih, zato se, da bi se izognili izolaciji, zatečejo k otrokom," pojasnjuje Dan Kindlon. V odsotnosti prijateljev želijo, da so njihovi otroci njihovi najboljši prijatelji. Imajo tudi manj otrok kot prejšnje generacije staršev, zato se jim zdi vsak otrok bolj dragocen, kar je v redu. Zato pričakujejo, da se jim bodo otroci več posvečali, da bodo dosegli več, da bodo srečnejši.

Gottliebova se je pogovarjala tudi z dr. Jean Twenge, avtorico knjige Epidemija narcizma, ki se je intenzivno ukvarjala s fenomenom napihnjenosti samozavesti. "Kar se začne kot zdrava samozavest, se zelo hitro spremeni v nerealno samopodobo in narcizem," pojasnjuje dr. Twengeova. 

Z narcistično samozavestjo rasteta tudi depresija in tesnoba

"Narcisi so srečni, ko so mlajši, saj se počutijo kot središče vesolja. Starši se pretvarjajo, da so njihovi služabniki, ki jih vodijo od dejavnosti do dejavnosti in jim izpolnjujejo vsako željo. Nenehno jim govorijo, kako posebni in nadarjeni so, dokler resnično ne verjamejo, da so boljši od vseh drugih," pojasnjuje strokovnjakinja. 

Ko pa odrastejo, postane to velik problem. Ne morejo sodelovati z drugimi ali se soočajo z omejitvami. V službi pričakujejo, da bo ves čas zanimivo, saj so tako navajeni. Ne marajo, da jih šef kritizira, hkrati ne prenesejo, če ne prejemajo stalnih pohval.

Barry Schwartz, avtor knjige "Paradoks izbire", meni, da starši otrokom vsak dan dajejo toliko izbire, da otroci ne postanejo samo razvajeni, ampak tudi paralizirani. "Ne pravim, da otroci ne smejo preizkušati različnih stvari, ampak da jim morate ponuditi razumno izbiro. Večina staršev pravi: 'Lahko delaš, kar hočeš, lahko nehaš, kadar hočeš, lahko poskusiš kaj drugega, če s tem nisi čisto zadovoljen.' Nič čudnega, da pozneje tako živijo svoja življenja, nenehno iščejo popolnost, ne zavedajoč se, da je "dovolj dobro" najbližje popolnosti, kar je na tem svetu mogoče doseči," razlaga Schwartz. Podobno meni psiholog Dan Kindlon: "Sporočilo, ki ga pošiljamo otrokom z vsemi temi izbirami, ki jim jih dajemo, je, da imajo vso pravico do popolnega življenja."

Gottliebova primerja svoje otroštvo, v katerem ni mogla prav veliko izbirati, kaj bo za večerjo ali kaj početi čez vikend, s sinovim otroštvom, ki mu vedno ponudi več možnosti. "Z bratom niti nisva pričakovala, da bova lahko veliko izbirala, zato sva bila z dobljenim zadovoljna."  Zdaj, kot ugotavlja dr. Twedgeova: "Z otroki ravnamo kot z odraslimi, ko so majhni in ko dopolnijo 18 let, se obnašamo, kot da so otroci."

Pregled sodobne vzgoje in njenih posledic Gottleibova sklene z anekdoto iz svoje prakse. Ker je namreč pri enem od pacientov opazila določeno mero nelagodja in ga vprašala, v čem je težava, se je izkazalo, da ima glede prihoda na terapijo nasprotujoče si občutke. "Moji starši bi se počutili izgubljene, če bi vedeli, da sem tukaj," je pojasnil. "Po drugi strani pa bi bili morda veseli, saj si zelo želijo, da bi bil srečen. Zato nisem prepričan, ali bi bili veseli, da sem prišel sem, da bi se osrečil, ali razočarani, ker že nisem srečen."

Vir: detinjarije.com