Čustveno zanemarjanje ali zapostavljanje je pravzaprav neke vrste neuspeh staršev, da se ustrezno odzovejo na naše čustvene potrebe. Gre za manj vidno obliko travme iz otroštva, ki lahko pusti trajne sledi na čustvenem zdravju posameznika. Čustvene zanemarjenosti v otroštvu namreč mnogi otroci ne opazijo, dokler ne odrastejo, posledice te vzgoje pa ostajajo dolgoročne. 

Strokovnjaki trdijo, da obstajajo določeni znaki, ki lahko jasno nakazujejo, da smo bili kot otroci čustveno zapostavljeni. Odrasli, ki so jih starši kot otroke čustveno zanemarjali, se počutijo nepopolne, prazne, neizpolnjene ali celo dvomijo o svojem namenu in vrednosti. 

To postane še težje, ko se čustveno zanemarjena odrasla oseba ozre v svoje otroštvo, da bi pojasnila, zakaj se tako počuti. Psihologi še opozarjajo, da se veliko čustveno zapostavljenih posameznikov niti ne zaveda, da so njihovi starši tako ravnali.

Prav tako ne vedo, da jim je v otroštvu manjkalo ljubezni, ker se tega ne spominjajo dovolj dobro, ali pa imajo preprosto občutek, da je bilo vedenje njihovih staršev normalno, ker enostavno niso vedeli bolje. 

Psihologi poudarjajo, da imajo takšni ljudje velike težave v odrasli dobi, poleg pomanjkanja samozavesti in vere vase pa imajo težave tudi v odnosih z drugimi ljudmi, predvsem z zakonci in otroki, ko sami postanejo starši.

Otroštvo pa je temelj našega čustvenega počutja in igra ključno vlogo pri oblikovanju našega odraslega življenja. Medtem ko si mnogi starši prizadevajo zagotoviti ljubeče in skrbno okolje, obstajajo primeri, ko čustvene potrebe ostanejo neopažene ali neobravnavane, kar vodi v čustveno zanemarjanje. 

To pa so še znaki, ki kažejo, da ste bili kot otrok čustveno zanemarjeni:

Težave pri prepoznavanju čustev

Eden od značilnih znakov čustvenega zanemarjanja v otroštvu je, da težko prepoznate in ubesedite čustva. Posameznikom, ki so bili čustveno zapostavljeni, je morda težko prepoznati svoja čustva in jih izraziti na zdrav način. To lahko ovira njihovo sposobnost krmarjenja v odnosih in učinkovitega obvladovanja stresa.

Strah pred odvisnostjo

Ljudje, ki so bili čustveno zapostavljeni, lahko razvijejo odpor do iskanja pomoči ali zanašanja na druge. To izhaja iz odraščanja z neizpolnjenimi čustvenimi potrebami, kar vodi v strah pred ranljivostjo in domnevo, da njihove potrebe ne bodo izpolnjene, če jih izrazijo.

Samokritičnost in nizka samopodoba

Čustveno zanemarjanje lahko povzroči ponotranjene občutke ničvrednosti. Posamezniki, ki so bili čustveno zanemarjeni, so lahko pretirano krivili sebe za morebitne pomanjkljivosti in se borili s težavami s samopodobo, saj jim je primanjkovalo čustvene podpore za razvoj pozitivne samopodobe.

Težava pri postavljanju meja

Pomanjkanje čustvenega potrjevanja v otroštvu lahko odraslim oteži vzpostavitev in uveljavitev osebnih meja. Morda so nagnjeni k temu, da dajejo prednost potrebam drugih pred svojimi ali pa težko rečejo ne, kar lahko vodi v kronično utrujenost in izgorelost.

Izzivi pri intimnosti

Čustveno zapostavljeni posamezniki lahko naletijo na težave pri oblikovanju in vzdrževanju intimnih odnosov. Pomanjkanje čustvene povezanosti v otroštvu se lahko kaže kot nezmožnost zaupanja drugim, strah pred čustveno bližino ali težave pri odpiranju partnerju.

Perfekcionizem in presežek

V prizadevanju, da bi pridobili priznanje in potrditev, lahko nekateri posamezniki, ki so bili čustveno zanemarjeni, razvijejo perfekcionistične težnje in presežek. Iščejo zunanjo potrditev kot način za nadomestilo za čustveno zanemarjanje, ki so ga prestali.

Občutek praznine ali otrplosti

Čustveno zanemarjanje lahko povzroči čustveno praznino ali otopelost. Posamezniki lahko doživljajo vztrajen občutek, da nekaj manjka, ali občutek odmaknjenosti od svojih čustev.

Izogibanje konfliktom

Posamezniki, ki so odraščali v okolju, kjer so bila čustva prezrta ali zavrnjena, se lahko zatečejo k izogibanju konfliktom ali zatiranju svojih čustev, da preprečijo nelagodje.

Pretirana samozavest

Čustveno zapostavljeni posamezniki pogosto postanejo zelo samozavestni in verjamejo, da se morajo z izzivi in čustvi soočiti sami. Čeprav je neodvisnost dragocena, jih lahko izjemen odpor do iskanja podpore izolira od potencialnih virov tolažbe.

Težave pri izražanju potreb

Izražanje lastnih potreb in želja je lahko velik boj za tiste, ki so doživeli čustveno zanemarjanje. Morda se počutijo krive ali zaskrbljene zaradi uveljavljanja samega sebe in verjamejo, da njihove potrebe niso veljavne ali pomembne.

Prepoznavanje znakov čustvenega zanemarjanja v otroštvu je pomemben korak k razumevanju samega sebe in ozdravitvi. Če prepoznate zgoraj naštete znake, je nujno, da si priznate svoja čustva in poiščete podporo. 

Zdravljenje lahko vključuje terapijo, skrb zase in učenje zdravih strategij za obvladovanje čustev. Ne pozabite, da si zaslužite čustveno podporo, ki je v preteklosti morda niste znali sprejeti, in če boste naredili korake k ozdravitvi, lahko to vodi do bolj izpolnjenega in čustveno bogatega življenja.

Vir: index.hr