Se vam zdi, da lahko starši, ki radi berejo, ljubezen do knjig prenesejo tudi na mlajše generacije? Kako otrokom privzgojiti ljubezen do branja?

Vsekakor. Tako, da so obkroženi s knjigami, da jih lahko sami jemljejo z nižjih polic in jih listajo, si izberejo, katero bi radi prebrali oz. poslušali, tako da vidijo nas, kako beremo. Da se med branjem stisnemo na kavču, da otrok ob branju občuti povezanost in telesno bližino, da torej branje povezuje s prijetnimi občutki. Da izbiramo otrokovi starosti primerne knjige, da izbiramo kakovostne, raznovrstne knjige, da se ob branju ali po branju in ogledovanju ilustracij pogovarjamo, hecamo itd. Tudi tako, da otroku obisk knjigarne ali knjižnice naredimo kot vznemirljiv dogodek, ki se ga vsakič znova veseli in ga komaj čaka.

Vse to se mora zgoditi čim bolj naravno, nikakor ne tako, da otrok občuti prisilo. Moram pa priznati, da poznam tudi kolege, ki so iz knjižnega foha", ki so torej sami strastni bralci, ljubitelji knjig, obdani z njimi, pa imajo otroke nebralce oz. zelo nezainteresirane bralce; ampak takšnih primerov ni prav veliko.

Kdaj pa začeti brati otrokom? Pri kateri starosti ali v katerem obdobju se vam zdi primerno začeti? In morda s čim? So to slikanice ali dojenčkom lahko beremo tudi že bolj zapleteno zasnovane pravljice?

Ni predpisane meje, kdaj začeti. Sama sem hčerki in sinu brala že kot dojenčkoma, s primarnim namenom, da bi ju zven mojega glasu umiril/pomirjal. Verjetno pa otrokom od takšnih branj ostane tudi nekaj posluha" za ritem besedila, intonacijo itd. Vsekakor škodovati ne more! Kasneje, ko otrok že kaže bolj izrazito zanimanje za svet okoli sebe, pridejo v poštev kartonke ali lesene, tekstilne ipd. knjige, ki jih otrok lahko tudi sam proučuje, pa tudi slikanice, seveda. Pri teh dolžino in kompleksnost zgodbe seveda prilagajamo količini otrokove pozornosti. Pri svojih dveh opažam (4 in 6), da imata raje, da z enim branjem zgodbo (eno, dve ali tri, odvisno od dolžine knjige in časa branja) pripeljemo od začetka do konca, kot pa da si zastavimo obsežnejše branje in beremo v nadaljevanjih. Običajno iz enega dne v drugega kar izgubita zanimanje za tisto, kar je bilo na sredi prekinjeno. Trenutno raje res dolgo časa zbrano poslušata, samo da se knjiga izteče (tudi na primer kakšna ilustrirana knjiga z več kratkimi poglavji), kot pa da bi branje prekinjala in si ga "šparala" za naslednji dan.

V katerem delu dneva pa je najbolj primerno da otrokom prebiramo zgodbice in pravljice? Je to v času po kosilu, zvečer? In kako pogosto naj beremo otrokom?

Ne za eno ne za drugo ni pravila in je povsem odvisno od družinskega urnika. Mi običajno beremo zvečer, ker smo pogosto samo takrat doma, vsi na kupu. Poznam družine, ki jim uspe brati že zjutraj. Nam ne bi nikoli! (Smeh) Kar se tiče pogostosti, je deloma odvisno od otroka do otroka, torej od tega, koliko časa je sposoben koncentrirano poslušati, sedeti itd. Fino je, če dosežemo, da postane skupno preživljanje časa ob knjigi nekaj, česar se vsi družinski člani veselimo in si želimo čim pogosteje – če le gre, vsak dan, vsaj malo. Če ne gre, nič hudega – pomembno je, da nam je takrat, ko to počnemo, tako prijetno in zanimivo, da si želimo čim prej ponoviti, pa čeprav morda ne bo šlo že naslednji dan.

Katera pa je bila vaša najljubša knjiga, ko ste bili otrok? Katera zgodba vas je tako presunila, da še vedno čutite nostalgijo, ko se spomnite njenega naslova? Kaj pa avtor? Imate morda kakšnega najljubšega otroškega avtorja? (1 domačega in svetovnega?)

Kar nekaj naslovov se spomnim iz otroštva – Moj prijatelj Piki Jakob, Zmaj Direndaj, Maček Muri, pa pravljice Svetlane Makarovič ... Mary Poppins in Picko in Packo. In nekoliko kasneje Pika Nogavička in, seveda, krasni Medved Pu. Pa Brownov najmlajši in manj znana Bob in Tedi. Šele kot odrasla pa sem odkrila Tove Jansson in njene mumine; in če se moram danes odločiti za svojo najljubšo, je to prav ona!

Kaj pa če otrok noče brati? Imate kakšen nasvet, kako ga spodbuditi k temu, motivirati?

Poskusimo s ponujanjem različnih knjig, da vidimo, kaj vsaj malo pritegne otrokovo pozornost. Če opazimo, da lahko dlje časa opazuje ilustracije, ko mu začnemo brati besedilo, pa izgubi zanimanje, mu ponudimo slikanice brez besedila, ob katerih lahko zgodbo naplete sam. Morda poskusimo s slikanicami, na katerih je treba na vsaki strani kaj drobnega poiskati. Če otroka ne zanimajo zgodbe, pač pa zanimivosti, podatki, mu ponudimo poučne slikanice ali knjige – tudi te predstavljajo vrata v svet podob in besed. Pogosto se kot odlična izbira in spodbuda za vse tiste, ki jih odbijajo gosto popisane strani, izkažejo stripi; v zadnjih letih je pri nas izšlo veliko kakovostnih izvirnih slovenskih in prevedenih, za vse starosti. Včasih moramo samo zadeti pravo temo, torej otroku ponuditi knjigo na temo, za katero vemo, da ga zanima, vznemirja, in ga bo posrkalo ... Poleg tega se moramo zavedati, da pri starejši otrocih/najstnikih bolj kot priporočila staršev zaležejo priporočila sovrstnikov. Glavno pa je, da otrokom knjige ne vsiljujemo, ker bomo dosegli ravno nasprotno. Bralca, ki še ne ve, da to je, je treba v svet knjig pretkano zapeljati.

Po kakšnem ključu naj izbiramo primerne vsebine in knjige za otroke? Na kaj moramo biti pri izbiri pozorni?

Deloma sem na to odgovorila že zgoraj. Upoštevamo seveda starost otroka in njegova zanimanja, zdi se mi tudi dobro, da ga seznanimo z raznovrstnimi knjigami, da spozna čim več razsežnosti knjižne ustvarjalnosti (kartonke, slikopisi, uganke, poezija, slikanice brez besedila, stripi, risoromani, pri mladinskih romanih različni žanri, tako leposlovje kot tudi poučne knjige ...). Otroku ponujamo kakovostne knjige, pri čemer si starši lahko pomagajo z znaki za kakovost zlata hruška, s Priročniki za branje kakovostnih mladinskih knjig, s Knjigometrom Mestne knjižnice Ljubljana, Priporočilnico Bralne značke Slovenija, kritikami v različnih tiskanih in spletnih medijih ipd. Skratka, obstaja nekaj pripomočkov, ki nam pomagajo, da se znajdemo med več sto (lansko leto se je številka spet vrtela okoli 1000!) vsako leto izdanimi naslovi otroških in mladinskih knjig.

Nam lahko priporočite top 5 knjigic, ki se vam vsebinsko zdijo najbolj primerne za malčke, top 5 za šolarje ter top 5 za najstnike?

Tale seznamček bo povsem nesistematičen, kot so mi pač dobri naslovi padli na pamet.

Knjige za najmlajše: Maša Ogrizek in Miha Hančič: Koko mesto (kartonka), Th Tjong-Khing: Kje je torta?, Anja štefan in Zvonko Čoh: Štiri črne mravljice, Jana Bauer in Peter Škerl: Kako objeti ježa, Lila Prap: Zakaj

Knjige za sredino osnovne šole: Ingvar Ambjrnsen: Samson in Roberto - Dediščina po stricu Rin-Tin-Taju, Tove Jansson: Čarodejev klobuk, Ellen Karlsson in Eva Lindström: Špagica, pritček in jaz, Sebastijan Pregelj in Jure Engelsberger: zbirka knjig Zgodbe s konca kamene dobe, Toon Tellegen in Ana Zavadlav: Jež in samotni občutek

Romani za najstnike: Suzana Tratnik: Ava, Marie-Aude Murail: Simpl, Jaap Robben: Bratov kožuh, Damijan Šinigoj: Kjer veter spi, Irena Androjna: Modri otok

Zakaj je branje tako zelo pomembno? Kaj otroci pridobijo z branjem?

Bogatenje besednega zaklada in posledično boljšo artikuliranost, ki lahko na različnih področjih prinese prednosti, sposobnost koncentracije in poglobljenega ukvarjanja z besedilom (namesto hitrega konzumiranja udarnih informacij ipd.), krepitev kritičnega mišljenja, širjenje obzorja in znanja, spodbude za otrokovo lastno domišljijo, učenje empatičnega vživljanja v sočloveka, pri mlajših otrocih se ob skupnem branju lahko krepi tudi vez med otrokom in staršem ali starim staršem, slikanice otroka vpeljejo tudi v svet likovne umetnosti ... Dobrobiti je vsekakor mnogo, da ne omenjam golega užitka ali zabave, ki ju ponuja branje.

Se vam zdi, da je v času tehnologije, ko vse postaja vse bolj digitalizirano še posebej pomembna bralna pismenost? Zakaj?

Preberite zgornji odgovor. :)

Verjamete, da bodo knjige kljub napredkom in tehnologiji večne? Zakaj da/ne?

Že kar nekaj let poslušamo pesimistične napovedi o zatonu tiskane knjige, pa še kar vztraja. Ima svoje čare in dokler bomo vzgajali bralce, ki bodo znali to prepoznati in ceniti, se še ne bo poslovila.