Otroke v branje uvedemo odrasli: starši, babice in dedki, tete in strici, vzgojitelji, učitelji, knjižničarji ... Včasih naglas berejo že nosečnice in bodoči očki, ki zatem kot starši nadaljujejo z branjem novorojenčkom, malčkom in otrokom ob vstopu v šolo. Vsi neizmerno uživajo ob poslušanju in vmes odpotujejo v brezmejni domišljijski svet, se naučijo besed in pomenov, poslušajo melodičnost glasu in – izjemno pomembno – čutijo toplo bližino.

Lep ritual skupnega glasnega branja običajno ohranimo, dokler se otroci ne naučijo sami brati. Čeprav je škoda takrat končati in je celo zelo priporočljivo, da jim še naprej glasno beremo. Tudi zaradi ustvarjanja lepih spominov in povezovanja, ob katerem se poraja ljubezen do knjig, ki pogosto vztraja v starejša leta.

Glasno branje otrokom namreč nima časovnega določila in morda postane v najstniških letih enako pomembno kot v prvih letih življenja, je poudarila doc. dr. Sabina Fras Popović z Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je prav tako dolgoletna knjižničarka, učiteljica, pisateljica in tudi sama mama. 

Poleg povezovalnega dejavnika je bilo glasno pripovedovanje in branje od nekdaj nosilec znanja, ki so ga starejši predajali mlajšim, medtem ko tiho branje nima dolge zgodovinske tradicije. Je precej mlad način spoznavanja zgodb in znanja ter obenem dokaj zahteven. Terja večjo osredotočenost, poteka hitrejše in je kot tako primernejše za učenje. Najmlajši bralci ga običajno še ne zmorejo in zato so začetki branja praviloma glasni.

Poleg poslušanja glasnega branja je priporočljivo, da otroci tudi sami naglas berejo, ko se naučijo, predvsem da usvojijo tehniko glasnega branja in pozneje razumevanja. "Na začetku vsi otroci berejo naglas. Nekateri nato nehajo brati oziroma berejo zelo malo in tehnika branja ostane na določenem nivoju," opaža doc. dr. Sabina Fras Popović. Namreč ... "Z branjem se ne rodimo, temveč se ga naučimo, in več kot beremo, boljši smo. To je kot vožnja s kolesom ali drsanje," je orisala. Vaja torej dela mojstra, pri čemer glasno branje otrokom prav tako pomaga "natrenirati"na primer poudarke pri ločilih. 

"Če otroci berejo tiho in sami zase, morda drsijo skozi besedilo. Če pa berejo glasno nekomu, ki jih ne razume, ker glasovno ne ponazorijo uporabe ločil v besedilu, hitro spoznajo, da so nerazumljivi, če ne berejo jasno, natančno, razumljivo in z upoštevanjem ločil," je razložila.

Branje je obenem bistveno za krepitev besednega zaklada, poudarja in tudi zato staršem svetuje spremljanje otrok pri bralnih aktivnostih. Predvsem bodite pozorni, kako in koliko berejo, jih spodbujajte, ustvarite primerno motivacijsko okolje in si tudi sami vzemite čas za knjigo. 

"Starši naj spodbujajo branje, vendar naj ga ne zaukažejo, sploh ne pri najmlajših. Veliko bodo naredili, če bodo umestili branje v življenjski prostor otroka in družine, torej, da bodo knjige prisotne na vidnih in dosegljivih mestih v stanovanju, da bodo potovale z njimi, da bodo imele svojo mesto v kovčku in v avtomobilu, da bodo otroke vpisali v knjižnico, jih peljali v knjigarno, da jim bodo knjige podarili za pomembne dogodke v življenju ..." je nanizala.

Kaj pa naj berejo otroci? 

Odvisno od starosti in zanimanja. "Pri nas doma smo v nekem obdobju imeli prav vse knjige, ki jih je bilo možno na slovenskem trgu dobiti na temo gasilcev," se spominja doc. dr. Sabina Fras Popović, ki dodaja, da imamo v Sloveniji srečo, saj je na voljo ogromno kakovostnih knjig za otroke. 

"Za glasno branje so primerne vse knjige, pa naj gre za slikanice, poezijo ali romane. Poznam družino, ki je v enem poletju prebrala vse dele Harryja Potterja naglas. Brali so vsi člani družine, otroci pa so bili takrat v četrtem, šestem in sedmem razredu. Od vseh pa bi morda izpostavila brezbesedilne slikanice, ki spodbujajo pogovor, domišljijo in z nezapisano zgodbo popeljejo tudi kam drugam, saj zgodbo sama "napišeta" odrasli in mladi bralec. Za glasno branje in pogovor so lahko posebej zanimive slikanice, ki imajo izredno močno podporo v taki ilustraciji, ki pred bralca prinaša množico drobnih detajlov. Tako skozi ilustracijo nastajajo vzporedne zgodbe," je pojasnila.

Mag. Tilka Jamnik: Ključno je branje z razumevanjem

Slovenski otroci menda ne berejo gladko, kot bi morali ob koncu prvega triletja osnovne šole, čeprav v osnovni šoli precej berejo in zagotovo več kot odrasli, zaznava mag. Tilka Jamnik, ki je med drugim strokovnjakinja na področju mladinske književnosti in branja, soavtorica beril in priročnikov za poučevanje književnosti v prvem triletju devetletke, podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in priznana motivatorka branja. 

Poleg knjig v učnih načrtih v prvem triletju skoraj vsi opravijo bralno značko, torej posegajo po knjigah v prostem času in prostovoljno ter po svojih željah in zanimanjih. Opravljanje bralne značke v drugem in tretjem triletju sicer upade, vendar velja, da približno tri četrtine osnovnošolcev poleg vsega, kar počnejo, vseeno berejo tudi za bralno značko.

Starejši otroci berejo praviloma tiho, medtem ko je za mlajše, ki se še učijo, priporočljivo glasno branje. Po pojasnilih mag. Tilke Jamnik tudi, da pravilno in razločno izgovarjajo besede in stavke, poudarjajo ločila, razvijajo govor ... Kajti vmes jih lahko odrasli poslušamo in spremljamo, jim pomagamo pri izgovorjavi besed ter jim razlagamo neznane besede in pojme. Po njenem priporočilu naj najmlajši bralci berejo približno 15 oziroma 20 minut dnevno, ne več, da se ne utrudijo, in naj vztrajajo do starosti, ko jih moramo preverjati, ali tudi dejansko razumejo prebrano.

Namreč, ključno je branje z razumevanjem in otroci naj bi nekje ob koncu prvega triletja osnovne šole razumeli, kaj berejo. In verjetno bo pri otrocih, ki so jim starši glasno brali v njihovih rosnejših letih, dlje prisotna močnejša želja po branju naglas. Pozneje, ko pa učenci drugega in tretjega triletja že usvojijo bralno razumevanje, ni več nujno vsakodnevno glasno branje, temveč je priporočljivo tiho vsak dan malo, denimo pol ure. Knjigo naj si otroci sami izberejo, kot vodilo pa si lahko pomagajo tudi s Priporočilnico Bralne značke, kjer so dobre knjige razvrščene in prilagojene starosti in zmožnostim v določenem obdobju.

Kako spodbuditi otroka h glasnemu branju?

Univerzitetna diplomirana bibliotekarka, ki je zaposlena kot šolska knjižničarka in je tudi mamica dveh fantov, Sabina Kirm, poudarja, da gre pri glasnem branju že vse od rosnih let "predvsem za čustveno doživljanje prebranega. Glasno branje nas pomiri in lahko na nekatere deluje tudi terapevtsko. Pripomore k bogatejšemu besednemu zakladu, domišljiji in ustvarjalnosti". Odrasli z glasnim branjem ustvarijo pravo vzdušje prebranega, "da se otroci poistovetijo s knjižnim likom in/ali s situacijo, ki se dogaja v knjigi", in tudi sama kot knjižničarka zelo rada bere naglas učencem, "naj si bodo pravljice, pesmi ali samo odlomki knjig. Marsikaterega tako prepričam, da si knjigo izposodi in jo še sam prebere."

Opaža, da se znajo otroci v začetku upirati, saj je glasno branje v predbralnem obdobju velik napor, "predvsem ker se trudijo prepoznavati glasove in besede". Takrat je na starših, da vztrajamo, da jim pomagamo in jih spodbujamo. Da naredimo branje privlačno in zabavno. "Naj bo branje lep dogodek. Lahko ustvarimo poseben bralni kotiček, lahko beremo zvečer pred spanjem, lahko zunaj pod drevesom, k branju povabimo hišnega ljubljenčka ... Lepo in tudi zelo pomembno je, da otroka pri branju poslušamo, mu namenimo pozornost in svojo bližino," je pozvala.

Staršem denimo predlaga, naj branje vključijo v ritem življenja. "Berejo lahko med sprehodom, reklamne plakate, znake, informacijske table ... Sporočila in priložnosti so vse okrog nas," je prepričana. Tudi razne besedne igre so lahko zelo zabavne in veliko pripomorejo k boljšemu branju. "Recimo glaskovanje in zlogovanje, ko poiščemo besedo na izbrano črko, besedi odvzamemo prvi glas in poiščemo kakšno smešno/nesmiselno besedo (trava - krava, plakat - mlakat) ..." je ponazorila in dodala, da je super tudi recimo družabna igra Scrabble.

Otroci v predbralnem obdobju naj po njenem priporočilu berejo, kolikor zmorejo. Svetuje sprva nekje do 10 minut, ko jim bo lažje, se bo čas po njenih izkušnjah podaljšal sam od sebe. Na začetku naj posegajo po kartonkah, kjer naj poskušajo prepoznati krajše besede, ter slikopisih in revijah za najmlajše. Otroke lahko med branjem posnamemo in jim predvajamo posnetek, da se slišijo, sami precenijo, kako jim gre, in se trudijo izboljšati. 

Po mnenju šolske knjižničarke bi sicer moral vsak otrok najpozneje do petega razreda osnovne šole brati tekoče in z razumevanjem, kar je ključno za lažje in hitrejše učenje. Odgovornost je v prvi vrsti na starših, in spodbudite jih lahko z nagradami. "Pomembno se mi zdi, da otroka nagradimo za branje, pa ne s sladkarijami, ampak da mu denimo mi še enkrat doživeto in v celoti preberemo zgodbo. Otrok v predbralnem obdobju še ni zmožen prebranega razumeti in se bo ob našem branju lahko sprostil in vživel v zgodbo ali pesem," je obrazložila Sabina Kirm. Tovrstnih nagrad naj bo čim več; "najmlajši uživajo v rimah, zato recimo poiščite zgodbo, napisano v rimah, in izberite knjige z več krajšimi zgodbami, ki jih lahko otroci sami preberejo, zatem pa lahko eno za nagrado preberejo starši zvečer pred spanjem".

Branje je pomembno. Naj si bo glasno, tiho ali oboje, v vlogi poslušalca in bralca. Ker "če ne bomo brali, nas bo pobralo", je modro dejal znameniti slovenski pesnik Tone Pavček. Sogovornice se upravičeno močno strinjajo in pritrjujejo. Branje povezuje, podaja znanje, bogati besedišče ... Zato naj bo – kot pravi šolska knjižničarka Sabina Kirm "nujna navada tako kot umivanje zob". Naj bo za uspavanje, za znanje, za širitev obzorij, za pobeg v domišljijske in druge svetove, za občutek topline. Naj postane lepa rutina, dragocen družinski običaj, ki ob izbranih zgodbah ustvarja nepozabne povezave in večne spomine.