Ločitveno tesnobo pri svojem otroku starši najpogosteje vidijo takrat, ko ga prvič pustijo v vrtcu oziroma ga prvič pustijo v varstvu pri kom drugem (npr. domači varuški ali babici). V obeh primerih gre za fizično ločitev od otroka, kar mu povzroči čustveno stisko. Majhen otrok lahko namreč ločitev od staršev – zlasti če gre za prvo takšno izkušnjo – doživlja zelo intenzivno, saj še ne razume, da se bo mama vrnila, to pa vpliva na njegov temeljni občutek varnosti. Otrok zato joče, kriči, se oklepa mame in je ne želi izpustiti. Do okoli tretjega leta starosti večina že prerase ločitveno tesnobo, kar pa ne pomeni, da se v nekaterih primerih ne pojavi tudi kasneje – zlasti če je otrok bolj plašen. 

Ne glede na to, ali otroka pustimo v vrtcu, v varstvu pri babici ali v domačem okolju z varuško, je lahko slovo zanj zelo težko. Ta stopnja čustvenega razvoja se začne, ko otrok začenja zaznavati in razumeti, da stvari in ljudje še vedno obstajajo, čeprav niso prisotni oziroma jih ne vidi in ne sliši. Gre za koncept, imenovan stalnost objekta. Kljub temu da ločitvena tesnoba sčasoma izzveni, pa se lahko podobni občutki pri otroku za krajši čas pojavijo tudi iz drugih razlogov – npr. ko so malčki ali predšolski otroci bolni ali pod stresom, ko odidejo v šolo v naravi ali ko se zgodi večja sprememba v družinski rutini. Vsak otrok je edinstven in ni točno določenega časovnega okvira, kdaj se ločitvena tesnoba pojavi ali izgine. V nekaterih primerih izgine tako hitro, kot se je pojavi, lahko pa traja več časa, da otrok sprejme odsotnost staršev. Včasih se tudi zgodi, da je otrok že povsem v redu, pa se separacijska anksioznost ponovi, ko se denimo zaradi kakršnih koli razlogov spremeni rutina (npr. zaradi selitve, dopusta, bolezni ali ločitve staršev). 

Separacijska anksioznost običajno izzveni v nekaj dneh do nekaj tednih, ko otrok spozna, da je ločitev od staršev nekaj normalnega in da se starš vedno vrne. Si pa lahko to obdobje olajšamo s predhodnimi pripravami oziroma rituali, kot so denimo igre skrivalnic v domačem okolju, kratki rituali slovesa (pozdrav in mahanje), veliko pogovorov o  novem varstvu, ki jih prilagodimo otrokovi starosti, postopno uvajanje otroka v vrtec (sprehod okoli vrtca, kazanje igralnice in igrišča, spoznavanje z vzgojiteljico). Pomembno je tudi, da ob slovesu nismo živčni, negotovi in napeti, saj otrok to čuti. 

Kdaj moramo biti pozorni? 

Običajna ločitvena tesnoba se lahko v nekaterih primerih prevesi v ločitveno tesnobno motnjo, ki ni več normalna razvojna stopnja, temveč resnejša težava. Ker pa imata veliko podobnih znakov, lahko nastane zmeda. Na kaj moramo torej biti pozorni? Glavne razlike med ločitveno tesnobo in ločitveno tesnobno motnjo se kažejo v intenzivnosti strahu, o motnji pa lahko govorimo predvsem takrat, ko ti strahovi preprečujejo običajne dejavnosti. Takšni otroci se lahko močno vznemirijo že ob misli, da bi bili ločeni od staršev, izogibajo se druženju z vrstniki in igri, lahko se celo pritožujejo, da se ne počutijo dobro. Poleg tega se pri njih pogosto pojavlja strah, da se bo z njihovimi starši zgodilo nekaj strašnega, kar bi lahko privedlo do trajne ločitve (npr. da bi mamo nekdo ugrabil, da bi izginila, umrla). Nemalokrat se pojavlja tudi močan odpor do vrtca ali šole, zato takšni otroci naredijo vse, da bi ostali doma. Lahko so prisotne tudi nespečnost in druge motnje spanja bodisi zaradi strahu pred samoto bodisi zaradi nočnih mor ob ločitvi. Tesnoba se lahko odraža tudi fizično, denimo kot glavoboli, bolečine v trebuhu ali slabost.

Vzroki ločitvene anksiozne motnje vključujejo spremembo okolja (npr. selitev v novo hišo, vstop v šolo ali varstvo), stresne situacije (npr. zamenjava vrtca ali šole, ločitev ali izguba ljubljene osebe ali ljubljenčka), nevarno navezanost in pretirano zaščitniške starše (v nekaterih primerih je ločitvena tesnobna motnja samo manifestacija starševskih skrbi in tesnobe, ki se prenesejo na otroka). 

Vir: ParentsCom / ChildMind / PsyCom