Odnosi v izvorni družini in vpliv na sinovo življenje

Če sin odrašča ob materi, ki je ob možu kronična nezadovoljna in zato svojo čustveno potešitev išče v sinu, bo postal čustven partner matere. To pomeni, da bo ne glede na svojo starost 'prevzel' vlogo njenega moža in ji omogočal tolažbo, naslon, podporo. Seveda se to dogaja na nezavedni ravni, saj otrok v resnici ne more nadomestiti vloge partnerja. Se pa zato ta dinamika toliko bolj odvija na čustveni ravni, in sicer tako, da mora sin mater poslušati in na neki način podpirati, tolažiti v njeni žalosti, zagrenjenosti, neuresničenosti. Mama v tem primeru sina uporablja ali bolje rečeno zlorablja za svojega čustvenega partnerja. Kaj se bo zgodilo v odraslosti, je težko posploševati, saj je veliko odvisno od tega, kako velika je družina, koliko je otrok, kakšno funkcijo imajo ostali sorojenci, kakšne so osebnostne značilnosti otroka in tako naprej. Lahko se zgodi, da bo takšen sin vse življenje prekomerno (nezdravo navezan) na mater, kar bo vplivalo na njegovo odraslo življenje in partnerice ne bo iskal. Morda bo sčasoma razvil zamero in postal globoko v sebi jezen na svojo mater, kar bo v odraslem življenju začel projicirati na ženske. Morda bo naredil čustveno odcepitev v družini in tako v celoti prekinil stike s starši. Ali pa bo vse življenje veljal za velikega zaupnika in podpornika žensk, saj jih bo tako zelo razumel. Možnosti, kako se odrasel sin odzove na izkušnjo čustvenega partnerstva v otroštvu in/ali mladosti, je torej veliko. Rdeča nit vsega tega pa je, da materin odnos do sina v vsakem primeru v določeni meri vpliva na odnos do sebe in nasprotnega spola. Zanimivo je, da nekateri v odraslem življenju dobijo partnerice, ki so po telesnih značilnostih oziroma zunanji podobi zelo podobni njihovim materam ali pa najdejo takšne, ki jim prebujajo enaka ali podobna vzdušja, ko so jim bili priča v otroštvu. 

Prav v tem kontekstu lahko omenimo še odnos matere do očeta, ki ga lahko razdelamo v dveh nasprotujočih si polih. Odnos med materjo in očetom je lahko ljubeč in odprt, z odkritim izražanjem naklonjenosti in pozornosti. V drugem kontrastu pa je lahko zaprt, hladen in konflikten. Kar je v obeh primerih ključno, je to, kakšno vzdušje ustvarjata starša v družini in kakšen 'model' partnerskega odnosa predstavljata otroku. Ali je torej odnos med njima ter vzdušje v družini prežeto z ljubeznijo, občutkom varnosti in razumevanja ali pa s čustveno odtujenostjo, nedostopnostjo in hladnostjo. Otrok, v tem primeru sin, bo v odraslem življenju v partnerskih odnosih iskal podobna občutja, kot jim je bil priča doma. V odraslih odnosih namreč vedno iščemo tisto, kar je zapisano globoko v nas oziroma kar nam je najbolj domače, kar je tudi neke vrste paradoks. Če je sin odraščal v ljubeči družini, bo zelo verjetno ob partnerici doživljal ljubezen, sprejetost, razumevanje. Če je odraščal v družini, kjer so vladali napetost, depresija, konflkiti in morda celo nasilje, bo prav to ne nezavedni ravni iskal v odraslih odnosih, da vse te vsebine enkrat za vselej razčisti in razreši. Seveda tudi v tem primeru ni vedno absolutnega, saj vedno obstajajo izjeme. 

Kako preseči nefunkcionalne vzorce, ki jih nosimo iz družine?

Najboljši način je, da pogledamo v preteklost in ozavestimo odnose v družini. Kaj se je tam dogajalo, kako so bile razporejene vloge, kakšno vzdušje je vladalo, kako smo komunicirali, ali smo bili odprti drug do drugega, kako smo se soočali s problematičnimi temami, kako smo izražali naklonjenost in ljubezen ... Pomembno je, da nam uspe razrešiti čustvene zaplete iz preteklosti, ki nam lahko v nasprotnem primeru sledijo vse življenje. Takšno raziskovanje sebe pa je najbolje delati s pomočjo ustreznih podpornih knjig in terapije. 

Vir: American Psychological Association / PsychCentral