Čeprav bi si verjetno vsak starš želel drugače, se vsak otrok med odraščanjem srečuje s stresom različnih stopenj. Naj se še tako trudimo, otroka nikoli ne bomo mogli zaščititi pred vsemi ovirami in izzivi odraščanja, in prav je, da otroku pustimo spoznavati, rasti in se spoprijemati tudi z neprijetnimi dogodki, saj bo le tako odrasel v osebo, ki se bo znala in zmogla soočati z vsem, kar prinese življenje. Pomembno pa je, da ga pri tem vodimo in smo mu v oporo. Čustveno odporni otroci bodo bolj verjetno radovedni in pogumni, lažje bodo zdravo tvegali in zaupali svojim notranjim občutkom. Poznali bodo svoje meje in si prizadevali stopiti iz območja udobja, kar jim bo pomagalo pri doseganju ciljev in samostojnem reševanju težav.

"Izzivi v otroštvu se morda skozi oči odraslega zdijo majhni in nepomembni, a ne pozabimo, da otrok te vire stresa doživlja drugače. Morda se sooča s selitvijo v nov kraj, ima težave z nasilneži, izgubi prijatelja, se bori za dobre ocene ali dosežke in se prilagaja številnim drugim spremembam."

 Strategije za okrepitev in gradnjo psihične čvrstosti

Starši otrokom pomagajo graditi psihično čvrstost tudi tako, da jih učijo samostojnega reševanja težav. Medtem ko je instinktivna reakcija starša ta, da nemudoma priskoči na pomoč in otroku prepreči nelagodje, mu s tem dejansko lahko odvzame tudi izkušnjo učenja in razvijanja sposobnosti reševanja problemov. Prav je, da otroku pomagamo, ko potrebuje našo pomoč, a ne tako, da ga skušamo zaščititi pred čisto vsako potencialno možnostjo neprijetnih izkušenj.

Otroci razvijajo veščine obvladovanja stresa v kontekstu skrbnih odnosov, zato je pomembno, da z njimi preživite čas ena na ena in gradite čustveno povezanost. Ko otroci vedo, da imajo brezpogojno podporo staršev, se počutijo opolnomočene, zato jih v težkih situacijah ni strah poiskati vodstvo in pomoč. Pozitivne povezave omogočajo odraslim, da otrokom modelirajo veščine obvladovanja in reševanja problemov.

PREBERI ŠE: Spodbujanje otroka k objemanju sorodnikov: telesni stik ne sme biti prisila

Otroke je pomembno spodbujati tudi k zdravemu tveganju – kaj to pomeni? Gre za izkušnje, ki potisnejo otroka iz območja udobja, vendar povzročijo zelo malo škode, če je pri tem neuspešen. Lahko gre za poskus novega športa, sodelovanje v šolski igri, začetek pogovora s sramežljivim vrstnikom ... Če se otroci izogibajo tveganju, s tem ponotranjijo sporočilo, da niso dovolj močni za obvladovanje izzivov. Ko dobijo pozitivne izkušnje, da zmorejo, so pogumnejši in se lažje soočajo s spremembami ter novostmi.

Instinktivna poteza staršev je, da si želijo otroku podati rešitev. Boljša strategija je postavljanje vprašanj, ki otroka pripeljejo do samostojne rešitve in novega spoznanja. S tem otrok ne krepi le kreativnega razmišljanja in kritičnosti, pač pa pridobiva tudi na samozavesti in krepi spretnost reševanja problemov. Cilj seveda ni grobo zavračanje otroka – vsi včasih potrebujemo pomoč in pomembno je, da otroci vedo, da jo imajo. A z razmišljanjem o rešitvah se otroci in starši vključijo v proces reševanja problemov.

Zelo pomembno področje je vrednotenje čustev. Pomembno je učenje otrok, da so vsa čustva pomembna in da ni pozitivnih in negativnih čustev. Bolj kot to jih lahko vidimo kot notranji kompas, ki otroku pomaga razumeti, kaj doživlja v določenih situacijah. Povejte jim, da je povsem v redu, če so jezni, žalostni, prestrašeni, razočarani ... Naj vedo, da vsa čustva sčasoma minejo, a da je o njih pomembno govoriti.

Če se starši pretirano osredotočajo samo na končni rezultat, se lahko otrok hitro ujame v zanko uspeha in neuspeha. Pravzaprav so otroci, ki se izogibajo neuspehu, ponavadi bolj zaskrbljeni in tesnobni, saj vidijo samo dve možnosti – ali jim uspe ali pa ne, kar vodi do izogibanja tveganju. Sprejemanje napak pomaga spodbujati miselnost rasti in daje sporočilo, da se na napakah veliko naučimo. Vsaka izkušnja pa ima dve plati in dobrodošlo je, če pri otroku spodbujamo konstruktivno, svetlo plat. Pri tem se velja vprašati, kako sami doživljamo svoje napake in kaj s tem sporočamo otroku.

Tudi ko se otrok sooča z zelo bolečimi dogodki, mu pomagajte videti situacijo v širšem kontekstu in ohraniti dolgoročno perspektivo. Težki časi so pogosto tisti, ko se otrok največ nauči o sebi. Čeprav je otrok morda še premajhen ali premlad, da bi razmišljal o dolgoročnem pogledu, mu pomagajte uvideti, da obstaja prihodnost onkraj trenutne situacije. Optimističen in pozitiven pogled otrokom omogoči, da vidijo dobre stvari v življenju in vztrajajo tudi v težjih obdobjih.

PREBERI ŠE: Tudi triletniki imajo lahko težave s samopodobo

Pogoste spremembe so lahko za otroke strašljive. Pomagajte jim uvideti, da so spremembe neizogiben del življenja in da lahko novi cilji nadomestijo tiste, ki so postali nedosegljivi. Pomembno je preučiti, kaj gre dobro, in imeti načrt ukrepanja za tisto, kar gre malo manj dobro.

Odpornost pomeni tudi razumevanje, da ne moremo vedno imeti tistega, kar želimo, takoj, ko to želimo. Psihologija nas uči, da otroci, ki to sprejemajo, živijo srečnejše in bolj zdravo. Brez zmožnosti odložitve užitka in nagrade otroci izgubljajo pomembno veščino za njihovo dobro počutje. Eden najboljših načinov za trening je igranje družabnih iger, saj te zahtevajo nadzor impulzov, spremenljivost in mentalno prilagodljivost. Pri tem je vključen prefrontalni korteks, racionalni del možganov, ki sodeluje pri odločanju, čustveni regulaciji in psihični odpornosti.

Viri: PsyCom / FamilyLives / AmericanPsychologicalAssociation(APA)