Egocentrična faza, ki se pojavi pri otrocih med 2. in 4. letom starosti, je naraven del njihovega razvoja. V tem obdobju otrok težko razume občutke in potrebe drugih, saj predvideva, da vsi doživljajo svet enako kot on. Tako se zdi njegovo vedenje, kot je na primer nezmožnost deljenja igrač ali pričakovanje, da bo vedno dobil najljubšo sladkarijo, povsem normalno in včasih celo prikupno. 

A ko otrok vstopi v šolsko okolje, lahko podobna egocentrična ravnanja postanejo vir težav v odnosih z vrstniki. Nezmožnost sodelovanja ali deljenja informacij lahko pripelje do tega, da ga okolica hitro označi za sebičnega, čeprav otrok pogosto še vedno nima zavednega namena, da bi tako deloval.

S potrpežljivostjo, jasnim zgledom in usmerjanjem do rešitev

Pomembno je razumeti, da otrok te egocentrične lastnosti pogosto ne ohranja zavestno. Njegova želja po sprejetosti je močna, a prehod iz egocentrične miselnosti je za mnoge otroke zahteven proces. Tukaj imajo starši izjemno pomembno vlogo. S potrpežljivostjo, jasnim zgledom in usmerjanjem lahko pomagajo otroku, da postopoma razvija empatijo in sposobnost razumeti druge. Brez te podpore pa otrok, ki si želi sprejetosti, pogosto išče potrditve v vrstniškem okolju, kar lahko privede do težav.

Vrstniške skupine so namreč polne rivalstva in pogojevanja, kar lahko otroka vodi v prilagajanje pravilom, ki mu ne omogočajo razvoja lastne individualnosti. Namesto da bi se naučil, kako uravnotežiti svoje interese s potrebami drugih, se lahko otrok preveč osredotoči na to, da ugodi vrstnikom in sledi njihovim odločitvam. S tem se ne krepi njegova avtonomnost, temveč tvega, da izgubi občutek zase in svoje vrednote.

Iz egocentrizma do recipročnosti

Nasprotje egocentrični fazi je recipročnost, ki jo otrok začne razvijati z vstopom v šolo. Otrok se nauči gledati na stvari iz različnih zornih kotov, kar mu pomaga razumeti in se poistovetiti z drugimi. Recipročnost mu omogoča, da razume, da vrstniki okoli njega dojemajo stvari drugače. V tem obdobju se razvija del možganov, povezan z nadzorom impulzov in odločanjem. Starši pa postanejo kot pokvarjene plošče, saj se njihovi nasveti in govorjenje v otroških možganih ponavljajo znova in znova.

Otroci so zrcala staršev

Z rojstvom otroka starši prevzamejo veliko odgovornost, saj si vsi želijo vzgojiti spoštljivo osebo. Otrok pa lahko spoštuje druge le, če je tudi sam spoštovan. Pomembno je, da mu omogočimo svobodo misli, čustev in doživljanja, saj je avtonomno bitje. Samospoštovanje in dobra samopodoba – socialna, čustvena, intelektualna in telesna – sta ključna za razvoj moralnega vedenja in sprejemanje pravilnih odločitev. Ko otrok začuti brezpogojno ljubezen bližnjih, lahko varno raziskuje svojo osebnost in razvije odločnost ter kompetentnost.

Tradicionalni načini discipliniranja, ki se opirajo na strah, krivdo in sram, ne krepijo otrokove sposobnosti izbire pravilnih odločitev. Bolje je spodbujati spoštovanje posameznika, omogočiti izražanje čustev ter na razumljiv način razložiti meje in njihovo upravičenost.

Iskrenost in osebna integriteta starša sta ključni; če starš ne verjame v to, kar govori, otrok tega ne bo verjel, ne glede na besede. Pogosto so otroci priče, kako odrasli govorijo eno, a delajo nasprotno, kar jih zmede in oteži razumevanje prav in narobe. V takšnih odnosih otrok težko razvije zaupanje ne le v odrasle, temveč tudi v samega sebe. Prevečkrat se začne ozirati na mnenja vrstnikov in družbe, kar je lahko nevarno. Zato bi bilo najbolje, da starši zaživijo po načelih, ki jih želijo prenesti na svoje otroke.

Otroci se največ naučijo iz zgleda, ki jim ga starši postavijo. Starši, ki živijo v skladu s svojimi vrednotami in sprejemajo premišljene odločitve, bodo vzgojili otroke, ki znajo kritično razmisliti in se odločiti tako v svojem kot v širšem interesu.