Otroci, ki živijo na vasi, imajo vsakodnevno veliko in pestro izbiro načinov preživljanja prostega časa. Na vasi se vedno kaj dogaja, otroci so v stiku z naravo, rastlinami in živalcami ter spoznavajo okolje okoli sebe. Medtem pa mestni otroci svoj vsakdan večinoma preživljajo, obdani z betonom, saj so ali v stanovanju ali pa na mestnih igralih. Zaradi pomanjkanja časa se jim uspe le redko odpraviti v gozd ali na bližnji hrib. Na starših in bližnjih je torej, da to spremenijo in otroku predstavijo naravo kot nekaj pozitivnega, spodbudnega in vznemirljivega. Na kakšne načine? Preverite v spodnjih vrsticah.

Naravo lahko otroku približamo z različnimi dejavnostmi

Mali vrtiček z gozdnim rastlinjem

Otroci so pravi mali raziskovalci. Zaradi njihove domišljije in radovednosti jih bodo navdušile že majhne reči. Otroku predlagajte kakšen mini projekt. Skupaj z njim lahko ustvarite Svet v malem. Tako se bo otrok spoznal z rastlinicami in užival v izdelovanju, hkrati pa bo tudi razvil čut za negovanje in skrb za rastline. Sproti bo lahko občudoval rast in spremembe v posodi ter ugotavljal, katera rastlina je katera, in spremljal, kaj se z njimi dogaja. To je tudi super ideja za vse, ki živite v blokovskem naselju in nimate prostora za zunanji vrtiček. 

Raziskovanje narave

Lahko ustvarite tudi prostor, v katerem bo lahko otrok raziskoval. Mogoče mu pripravite mizico ali kotiček v stanovanju, kamor lahko odlaga material, ki ga najde na sprehodu po parku, travniku ali gozdu. Različno listje, ptičja peresa, storži, kostanj, kamni, želodi in podobno naj bodo razstavljeni na delu mize ali poličke, otrok pa jih lahko proučuje s pomočjo povečevalnega stekla in si prebere o njihovih lastnostih. Tako boste otroka tudi naučili nekaj o naravi, hkrati pa boste krepili njegovo znanje in potešili radovednost. Skupaj z malčkom lahko izdelate tudi znanstvene kartončke za branje, ki jih lahko otrok – če že zna brati – poveže s stvarmi in označi kot pravi mali znanstvenik.

Ustvarjanje herbarija 

Tudi listje in cvetlice so lahko malčkom izjemno zanimivi. Ko bo postal otrok pozornejši na listje, ki ga najde na tleh, bo začel tudi povezovati posamezen list z drevesom in  spraševati po njegovih lastnostih. Osredotočal se bo na barvo in obliko drevesnih debel, na obliko in teksturo listja, na podobe cvetlic. Otroku lahko posledično podarite kakšen lep zvezek, v katerega bo lahko shranjeval različne lepe liste, ki jih bo opazil na svoji poti med sprehodom. Pomagajte mu izdelati knjižico z najdenimi listi, nato pa zraven pripišite, kateremu drevesu pripada kakšen list, in se o tem pogovarjajte z otrokom. To ga bo spodbudilo k še pozornejšemu opazovanju detajlov v naravi in iskanju zanimivih listov, ki jih še nima v zbirki. Otrok bo nad herbarijem navdušen podobno kot nad albumom s sličicami. In vaše sodelovanje in navdušenje nad njegovo zbirko mu bosta veliko pomenila. 

Prisluhnite naravi

Ste vedeli, da lahko prisluhnete srčnemu utripu drevesa? Tudi drevo je živo bitje, ki se prehranjuje in počiva, po njem pa se pretaka 'kri' – podobno kot v ostalih živih bitjih. S pomočjo stetoskopa boste tako lahko prisluhnili njegovemu srčnemu utripu, ki je čudovito prasketajoč. To boste najbolje slišali zgodaj spomladi, ko se gozd prebuja in korenine v veje pošljejo prvi val soka ter pripravljajo drevo na novo obdobje rasti. Deblo drevesa, katerega utrip boste poslušali, naj v premeru meri vsaj 15 cm in naj ima tanko skorjo. Pri tem imejte v mislih, da so listavci po navadi primernejši za poslušanje utripa kot iglavci. Stetoskop pritisnite čvrsto ob drevo in ga nepremično držite, da vas ne bi zmotili drugi šumi. Če ne slišite ničesar, prestavljajte stetoskop toliko časa, da boste našli ustrezno mesto, na katerem bo mogoče slišati utrip drevesa. Nato lahko skupaj poslušate še svoj in otrokov utrip ter primerjate njihove zvoke.

Pojdite na mikropotep 

Za mikropotep bo dovolj že travnik za hišo, vrtiček, mestni park ali kakšen drug košček narave, kot so travniki, gozdovi in različne pešpoti. "Mikropotep je zelo kratek izlet ob vrvici, ki je dolga meter ali dva. 'Izletniki' stezo preučijo centimeter za centimetrom in opazujejo naravna čudesa, kot so travnate bilke, ki se upogibajo pod težo rosnih kapljic, pisani hrošči, prekriti s cvetličnim prahom, in osmerooki pajki z mogočnimi čeljustmi. Majhni otroci imajo zelo radi drobne stvari in presenetljivo napeto bodo opazovali miniaturni gozdni svet. Najprej naj otroci svoje vrvice napnejo po čim bolj zanimivih tleh. Vsakemu otroku damo povečevalno steklo, s katerim bo postal tako majhen kot mravlja. Če želimo njihovo domišljijo še dodatno spodbuditi, jih vprašamo: "Po kakšnem svetu zdaj potujete? Kdo so vaši najbližji sosedi? So prijazni? So pridni? Kaj bo storil pajek – te bo pojedel ali peljal na sprehod? Kako bi se počutil, če bi bil ta svetleči zeleni hrošč? Kako on preživi svoj dan?" Otrokom na začetku povemo, naj ne odmaknejo oči dlje kot 30 cm stran od tal," piše v svoji knjigi poznavalec Joseph Cornell. 

Zakaj igra v naravi?

Po mnenju strokovnjakov, med drugimi tudi vzgojitelja predšolskih otrok Damjana Baša, je narava zbirka najboljših učiteljev in učnih pripomočkov hkrati. Vzgojitelj Damjan nam je pojasnil: "Da bi izvedeli, zakaj, se je treba ozreti na otrokov razvoj. Če malo pobrskamo po literaturi, hitro ugotovimo, da je gibanje tisti faktor, ki skrbi za telesni in intelektualni razvoj. Želja po gibanju je prirojena in z gibanjem se otroci krepijo, hkrati pa jim gibanje postavlja prve zagonetke, saj je treba ugotoviti, kako kaj premaknemo. Skratka, gibanje je tisto prvo učenje. 

In če se sedaj vrnemo k naravi – le kje bi lahko našli boljši poligon za svoje malčke kot v naravi? Tam lahko namreč najdemo prave učilnice za otroke vseh starosti. Vem, da so nekateri starši zaskrbljeni, da na primer njihov enoletnik res ne more tekati po gozdu. S tem se seveda strinjam. Ampak kje drugje bi našli ravno prav trdo in dovolj mehko površino za padce malčka, ki je ravno shodil ali se šele trudi shoditi, kot na zelenici okrog hiše ali v bližnjem parku? Če je otrok že shodili, bo travnik z neravnimi površinami nov izziv, ki se ga bo vaš malček lotil z velikim navdušenjem. Kar poskusite. Otroci si namreč želijo premagovati ovire in res obožujejo izzive. To jih žene naprej in sili k razvoju. Starejši in močnejši ko so, večje so njihove želje po raziskovanju, pa tudi po gibanju. Predšolski otroci bodo v gozdu hitro našli primerna drevesa za plezanje, guganje in visenje z vej ali pa samo za premagovanje ovir, pa naj bodo to skale ali korenine. Narava je res zelo pestra.

V naravi najdemo za vsako starost nekaj. Ni treba, da je to vedno gozd. Kot že rečeno, je lahko to travnik, zelenica, nabrežje ob manjšem potoku ali ribniku. Tudi ni nujno, da je vedno v ospredju gibanje. Ob opazovanju in igri se bodo otrokom pojavila vprašanja, s katerimi se bodo obračali na vas. Našli bodo prvo gobo, opazili žuželke, ki jih do sedaj še niso, kmalu bodo ugotovili, da so si drevesa različna, da jeseni odpadajo listi, da se kostanj skriva v bodicah, da račke smešno hodijo, ampak zelo dobro plavajo, da žabico težko vidiš v travi in še in še. Narava nam daje vse. Je prava zakladnica znanja. 

Najbolj s pridom pa izkoriščam to, da je narava najboljši motivacijski faktor. Kot sem že omenil, otroci sami pokažejo zanimanje za določene stvari in izrazijo vedoželjnost. In otroci, ki jih nekaj zanima, res vsrkajo vse informacije, ki jih pridobijo. Pri vsem skupaj pa je najboljše to, da vprašanj nikoli ne zmanjka, saj je narava TAKO velika. Otroci opazujejo živali, na primer žuželke, preučujejo kamnine, spremljajo, kako se spreminja narava z letnimi časi, in še in še.

Vam zaupam še tisto najboljše? 

"Želite otroka popeljati v svet domišljije in mu ponuditi res noro doživetje? Kar brez skrbite, nič ne stane. Odpeljite ga v gozd, v svet gozdih vil in škratov, ter glejte, v katerih kotičkih se skrivajo in od kod nas opazujejo, ali pa ob rečno nabrežje, kjer so vodne vile ponoči zlagale kamenčke. Naj zgradi za vodne vile hiško iz kamenčkov, ali pa v gozdu iz vejic, listov in mahu izdela zatočišče pred dežjem za miške. Možnosti je res veliko, starši pa domišljiji le še pustite prosto pot.

V naravo oziroma na prosto se lahko odpravimo v skoraj vsakem vremenu. Razumem, da ne boste hodili ven ob močnem nalivu, neurju ali snežnem viharju. Ampak če smo primerno obuti in oblečeni, se bivanju na prostem nikar ne odrecimo. Kot že rečeno, otroci potrebujejo gibanje. Veliko gibanja. Kadar se zvrsti več deževnih dni in ne greste ven, pri otroku opazite nemir. In ne, tablica ni rešitev. Tablica ga ne nauči, da dež ni nevaren, čeprav mamica vedno naredi manjšo paniko, ko začne deževati. Prav tako ga ne nauči, da na ledu drsi, da se sneg topi in da je lahko veter igriv, pa tudi nevaren. Toliko izkušenj, kot jih pridobi zunaj, ne more otrok pridobiti niti v stanovanju niti na popoldanskih gibalnih uricah. Seveda podpiram dejavnosti, ki spodbujajo otrokov motorični razvoj, ampak doživljajskega in izkustvenega faktorja, ki ga prinaša bivanje na prostem, ni preprosto prenesti v zaprte prostore."

So vaši otroci že malo večji mulci? 

"So že prestopili prag šole in se soočate z povsem novimi težavami, ker otroci ne dojemajo ali pa ne razumejo določenih stvari? Narava poskrbi tudi za to. Otroci se bistveno bolj zapomnijo stvari, ki jih doživijo. Če se otrok seznanja s črkami in si jih težko zapomni, greste lahko na lov za črkami v gozd in iščete drevesa, veje ali skulpture, ki so podobne črkam. Lahko jih sami izdelate iz storžev, mahu, listov in palčk. Verjemite, da si bo otrok zapomnil, da je bila ovijalka zavita v obliki črke S. Tudi didaktična sredstva za usvajanje pojmov večje in manjše, daljše in krajše, težje in lažje in podobno so na dosegu roke. V naravi jim tudi lažje prikažemo abstraktne pojme, kot so na primer letni časi. Doživetja jeseni, zime, pomladi in poletja se z vsemi svojimi čari zasidrajo v otroke. S tem pa tudi spoznavajo, da je za vse potreben čas in da se spremembe dogajajo ves čas, s temi časovnimi okviri pa se naučijo lažje orientirati v času. 

Pri vsem, kar nam narava ponuja, pa ne smemo pozabiti na tisto, kar moramo mi naučiti otroke. To je skrb za naravo. Prav je, da se otroci že kmalu seznanijo, da skrb za okolje pomeni skrb za nas in za našo prihodnost. Da igra v naravi ne pomeni uničevanja vsega življenja, da so nekatere rastline zaščitene, da pri izletih v naravo pospravimo za seboj in smeti odvržemo v koš. Le tako bo narava ostala naš najboljši poligon za učenje in polna omara učnih pripomočkov, ki so vedno na dosegu roke," nam je še predlagal vzgojitelj Damjan Baš.