Ena od najtežjih nalog staršev je otroku sporočiti slabo novico. To je najbolje storiti na spoštljiv način, iz oči v oči, nekje, kjer se otrok počuti varnega in zaradi okolja ne bo še dodatno zbegan. Glede na otrokova leta, zrelost in življenjske izkušnje morajo starši oceniti, koliko informacij je treba posredovati, ne da bi otroka pri tem podcenjevali. Če je žival že zelo stara ali neozdravljivo bolna, je o pogovoru smiselno razmisliti še pred poginom.

Joshua Russell, profesor na Kolidžu Canisius v Buffalu, ki je vrsto let preučeval posledice izgube hišnih ljubljenčkov na duševno stanje otrok, je pojasnil, da so ti za otroke več kot živali. Predstavljajo jim namreč iskrene prijatelje, nekateri pa jih imajo celo za brate in sestrice, s katerimi so spletli globoke vezi. Teh čustev ne gre podcenjevati, temveč jih moramo spoštovati in otroku pomagati pri čustvovanju ob izgubi tovrstnega prijateljčka. 

V študiji, pri kateri je sodelovalo 12 otrok, starih od šest do 13 let, ki so izgubili hišnega ljubljenčka, je dr. Russel razkril, da so otroci izgubo še leta zatem opisovali kot 'najhujši dan v njihovem življenju'. Ravno tako je ugotovil, da otroci precej razmišljajo o tem in iščejo najbolj racionalne razloge za odhod njihovega hišnega ljubljenčka, na njihovo žalovanje pa vpliva tudi način, na katerega jih ljubljenček zapusti. Tako kot odrasle osebe so namreč tudi otroci lažje sprejeli izgubo hišnega ljubljenčka, za katerega se je že dalj časa vedelo, da je bolan in star ter bo kmalu tudi umrl. Ravno tako jih je smrt ljubljenčka manj prizadela, če so že v začetku vedeli, da bo živel krajše obdobje. To velja recimo za ribice ali hrčke. Kadar pa se je zgodila nepričakovana smrt ljubljenčka, ki bi moral živeti še leta, je to otroka močno prizadelo, saj je dobil tudi občutek, da je svet nepredvidljiv in ne tako varen, kot je do takrat morda mislil, da je. 

Žalovanje otrok se nekoliko razlikuje od žalovanja odraslih. Za marsikaterega otroka je smrt hišnega ljubljenčka prvi stik z minljivostjo, bolečina ob izgubi pa je verjetno vedno zelo podobna. Otroci ne pokažejo vedno svojih čustev in ne zajočejo v trenutku, ko jim je hudo. Največkrat se zgodi, da postanejo redkobesedni in nedružabni ter se osamijo. Bodite pozorni na te znake, predvsem pa imejte pripravljena vprašanja, pa tudi odgovore na to temo. Pomembno je, da otroku novico o smrti ljubljenčka predate z mirnim glasom in da mu ob tem pokažete ljubezen, na primer da ga primete za roko ali objamete. Pri tem lahko pomagajo tudi različne knjige ali slikanice o izgubi hišnega ljubljenčka, ki jih lahko berete otroku ali pa mu jih predlagate v branje, če je že starejši. 

Predšolski otroci bodo ob smrti ljubljenčka najverjetneje postavljali različna vprašanja, saj otroci med tretjim in petim letom starosti smrt razumejo kot nekaj trenutnega oziroma začasnega in mislijo, da se bo ljubljenček po določenem času vrnil. S povratnimi informacijami pa lahko načnete globlje pogovore o tem, kaj se dogaja po smrti, ljubezni, izgubi in bolečini. Pri pogovoru bodite vedno iskreni in rahločutni.

Otrok je lahko po smrti žalosten, jezen, prestrašen ali v zanikanju, včasih pa krivdo za smrt hišnega ljubljenčka prevzame nase. Otrok mora razumeti izgubo in izkusiti vsa čustva, ki se ob tem porajajo. Starši pa mu morate  pomagati, da se ob tem ne bo počutil krivega. Rrazložite mu, da je smrt del življenja in da je naravno, da ob tem čuti žalost, bolečino in da kdaj tudi zajoče. Spodbudite otroka, da svoja čustva zlije na papir v obliki risbice, pesmi ali pisma. To mu bo lahko pomagalo pri procesu žalovanja. Za veliko otrok pa je zelo pomemben tudi poslovilni ritual, ko žival pokopljejo in na tistem mestu morda posadijo kakšno cvetlico kot simbol ljubezni do ljubljenčka ali pa izdelajo album s skupnimi fotografijami, ki ga lahko hranijo za spomin in pogledajo, ko jim je težko. 

Ne nazadnje pa ni pomembno, kako dolgo žalujemo in na kakšen način. Odrasli ljudje in otroci smo si različni in vsak od nas na koncu poišče svojo pot prebolevanja izgube. Tudi ko ne žalujemo več, ostaja naš živalski prijatelj v našem srcu in spominu.