Potrebno se je zavedati, da običajno oglase oblikujejo psihologi in strokovnjaki, ki so plačani za to, da kupca prepričajo v nakup. Že trgovske luči, ki nenehno svetijo, ali glasba, ki se predvaja v prodajalni, so skrbno izbrane, da zadržijo čas in pozornost kupca. Ali pa ogromni rdeči napisi, ki kupca vztrajno opominjajo na najrazličnejša znižanja in enkratne priložnosti. Nekateri strokovnjaki celo poudarjajo, da je potrebno človeka izoblikovati v odvisnika, ki bo lažje vodljiv in zmanipuliran do te mere, da se mu lahko proda skoraj karkoli. O tem sicer potekajo številne ločene razprave, ki si delijo različna mnenja. 

Dr. Spitzer, avtor knjige Epidemija pametnih telefonov, v svojem delu raziskuje pomen vlaganja kapitala v razvijanje otroških elektronskih igrač, ki spodbujajo in vplivajo na njihov kasnejši odnos do potrošništva. Otroci, ki so od rojstva obkroženi z elektronskimi igračami, naj ne bi izoblikovali kognitivnih, socialnih in čustvenih sposobnosti, kar vodi v pasivne in neodločne odrasle posameznike. Le-te pa je enostavno prepričati, da nekaj potrebujejo. 

Psihološki triki prodajnega prepričevanja se nanašajo tudi na čutenja otrok. Dinamika čutenj otroka se uporablja v tržni psihologiji, saj imajo otroci moč prepričati starše, da jim kupijo določeno stvar. Če je nam, odraslim, ki naj bi bili opolnomočeni s tem, da razumemo posledice svojih dejanj, pogosto pretežko, kako je šele otrokom? 

Da ima otrok svoje želje, je nekaj povsem naravnega in običajnega. Kolikokrat že sami ob listanju katalogov ali pregledovanju spletnih strani pomislimo: O, tole si pa želim!  Imeti želje v preobilju vsega, kar nas obdaja, je povsem normalno, in prav je, da tudi otroci izrazijo svoje želje. Toda starši moramo ozavestiti dejstvo, da ni naša naloga vse te želje izpolniti. 

Kako otroku rečemo NE?

Starši moramo najprej pri sebi razdelati, zakaj bomo otroku rekli NE, in mu to rečemo takrat, ko resno mislimo. Tako bomo lažje vztrajali pri naši odločitvi, saj vemo, zakaj je temu tako –  da zavarujemo otrokov psihosocialni razvoj in ga vzgojimo v osebo z zgrajenim občutkom do lastne vrednosti. 

Ko vas otrok naslednjič vpraša, če mu kupite nov pametni telefon, video igrico, utripajočo in poskakujočo igračo ali kaj drugega, mu le mirno povejte, da ste postali bolj pozorni na to, kaj tovrstne igrače pomenijo za njegov razvoj. Dokazano namreč zavirajo možganski razvoj in posledično onemogočajo razvoj kreativnosti ter empatije. 

Tako, kot otroku ne dovolite večerjati sladoleda ali zajtrkovati pice, ker bi mu s tem onesposobili telesni razvoj, mu tudi ne boste kupovali takšnih igrač, ker bi s tem škodovali njegovemu psihosocialnemu razvoju. V veliko pomoč vam je lahko, da se zavedate, zakaj rečete ne, in znate to tudi dobro argumentirati. Slednje pripomore, da otrok lažje sprejme starševo odločitev in se sprijazni, ko nečesa ne dobi. 

Težje pa je, ko otroci podkrepijo svoje želje tako, da se primerjajo s svojimi vrstniki. Vsi moji sošolci pa imajo to!,  Vsi moji prijatelji pa lahko! – ob takšnih izjavah začnemo starši dvomiti v svoj NE in iskati opravičilo zanj ali pa popustimo z namenom, da se izognemo konfliktu. Tovrstna odstopanja od postavljenih mej – najprej nekaj NE, potem DA – ne pripomorejo k izboljšanju odnosov med starši in otroci. 

Mogoče bo otrok kratkoročno presrečen in hvaležen, da ste mu ugodili, ampak slej ko prej se bo pojavilo nekaj novega, nova igrača, ki se še lepše sveti, nov model pametnega telefona, nova video igrica, nova prijateljica, ki ji je dovoljeno še več ... In tako se ujamemo v začaran krog, ki mu ni ne konca ne kraja in lahko vodi le v nezadovoljstvo. 

Nadvse pomembno je, da starši ohranjamo svojo integriteto ter se ji ne odpovemo samo zato, da bomo v očeh otrok ustrežljivi, skrbni in dobri starši. Pomemben dejavnik ohranjanja integritete je ravno v tem, da rečemo DA, ko zares mislimo DA, in rečemo NE, kadar mislimo NE. Tako ne podvomimo vase in v svoje starševske odločitve, tudi če otrok jezno navrže, da se mu dela krivica in da imajo na primer že vsi v njegovem razredu telefon. 

Kot starš imamo dolžnost pojasniti in jasno ubesediti našo odločitev ter stati za svojimi besedami. En primer, kako starši lahko otroku pojasnijo odločitev, bi bil: Razumem, da te situacija jezi in da se ti zdi krivično, da samo ti  v razredu ostajaš brez telefona. Razumem pa tudi, da sem jaz odgovoren zate, da se v polnosti razviješ in pridobiš veščine, ki ti bodo pomagale biti družaben, empatičen in v stiku s sabo ...

Najboljša popotnica, ki jo lahko damo otroku na njegovi življenjski poti, je, da mu z zgledom pokažemo in ga naučimo spretnosti komunikacije in ohranjanja lastne integritete. Tako bodo lahko tudi sami tekom odraščanja in kasneje v odraslosti z odločnim NE zavarovali svoje osebne meje, svoje potrebe ter se soočili s težavami, ki jih življenje, situacije in ljudje prinesejo.