Nekaterim prehod na kahlico uspe prej, drugim kasneje. Pri skorajda vseh gre za dolgoročen postopek, med katerim se tako malček kot tudi starši soočajo s številnimi izzivi. Veliko otrok ima namreč precejšnje težave pri navajanju na kahlico. Odvajanje od pleničk je lahko zanje stresno predvsem zaradi presenečenja in popolnoma novih, doslej nepoznanih občutkih ob odvajanju. Lahko jih je strah in tožijo, da pika, da ne morejo, da ne znajo, v skrajnih primerih so zaprti. A njegove zavore v bistvu niso tako zelo nepričakovane.

Kako otroka čim prej osvoboditi in kako mu izločanje že od rojstva prikazovati kot del vsakdanje rutine, je razložila Mojca Vrbnjak, mamica dveh otrok, vzgojiteljica in avtorica programa Zgodnje izločanje izven plenic. Staršem pomaga razbrati potrebe otrok, da jim lahko omogočijo zdrav, naraven in samozavesten razvoj. Dnevno srečuje otroke, ki jim odvajanje od pleničk predstavlja psihološko preizkušnjo, kajti večina staršev jih od rojstva uči, da je plenička glavno stranišče.

"Otroku omenjamo pleničko, ko je polna. Ko se napenja, ga spodbujamo: 'Ooo, boš kakal? Kar daj, super, se bova potem previla.' In tako se skozi dneve, tedne, mesece in celo leta preprosto navadi nanjo," je opisala. Plenica je torej navada, "in dlje ko jo ima, večja navada postane. Ko ga želimo odvaditi od nje, mu praktično vzamemo občutek povitosti, varnosti, ki je tudi edini poznani. Zato velikokrat doživi psihološko blokado, se upira, ne sprejema drugega prostora za izločanje in zadržuje." Zaradi premalo ali celo nič predhodnih izkušenj ni dovolj telesno, čustveno in umsko zrel. Zato potrebuje pomoč.

Kakšne so lahko težave pri navajanju na kahlico?

Otroci so različni in nekateri lahko kahlico sprejmejo z danes na jutri. A po izkušnjah Mojce Vrbnjak so v naši današnji družbi v manjšini in predstavljajo izjeme od pravila. "Kot vzgojiteljica v vrtcu iz leta v leto opažam vse več težav pri otrocih (in tudi pri starših), saj jim odvajanje od plenic predstavlja vse večjo psihološko preizkušnjo. Vse več otrok ob odvajanju od plenic joče, cepeta, ne sprejme kahlice oziroma stranišča in moči hlače. Strah jih je, da niso dovolj dobri, da ne zmorejo, da je z njimi nekaj narobe," je nanizala.

Velikokrat začnejo pretirano zadrževati lulanje in kakanje ter si želijo tako znova izboriti pleničke, to pa lahko vodi tudi v hudo zaprtost. Tedaj skušajte vztrajati, biti razumevajoči in pomagati tudi s prehrano. Pri morebitnem zaprtju lahko otroku ponudite živila, bogata z vlakninami, kot so sadje in zelenjava ali ovseni kosmiči. Otrok naj se veliko giblje in popije primerno dovolj tekočine, najbolje vode. Ideje, kako ga pripraviti k uživanju zelenjave in sadja, lahko dobite TUKAJ.

Svetovalka za odvajanje od plenic obenem opaža, da veliko otrok lastnega izločanja ne dojema kot nekaj odvečnega. "Mesece in leta so njihove mišice zapiralke 'spale', telo ni dojemalo procesov, ki so se dogajali. Nezavedno so polnili plenice in ni jih motil stik z lastnimi izločki," je opozorila. Posledično ob odvajanju od plenic nezavedno in nenadzorovano izločajo v hlače in so do tretjega, četrtega leta pri izločanju povsem odvisni od odraslih, je izpostavila.

Razlogov je več in eden izmed njih so tudi moderne visokovpojne plenice za enkratno uporabo. "Sodobne pleničke za enkratno uporabo zelo dobro vpijajo mokroto in plenička otroka ne moti, četudi jo ima več ur na sebi," je pojasnila. Nekoč pa so otroci ob bombažnih pleničkah čutili mokroto, več je bilo vnetih ritk in neprijetnih občutkov, plenice je bilo treba prati ... in posledično so se po večini prej navadili na kahlico.

Zato bolj priporoča pralne plenice, ki so tudi prijaznejše otrokovi koži. "Seveda pa je naloga staršev, da jih pogosto menjajo. Če je otrok v stiku z lastnimi izločki, ga je treba hitro previti. Če ga ne previjamo dovolj pogosto, se namreč navadi na mokroto, četudi je v pralnih plenicah, in izločanje ga ne moti več," je poudarila.

Kako lahko starši pomagajo otroku premagati izzive pri odvajanju? Kakšen naj bo njihov odziv, kako naj izrazijo podporo, kako naj pomagajo?

Največjo oporo, podporo in spodbudo pri navajanju otroka na kahlico lahko seveda nudite starši. Po nasvetu Mojce Vrbnjak ga že od rojstva previjajte čim pogosteje oziroma ob vsakem izločanju. Še bolje je, če mu čim pogosteje snamete pleničko in mu omogočite izločanje brez nje. Takrat bo pravzaprav začutil mokroto ter bo sčasoma sprejel in dojel, da je treba odvajati na kahlici ali stranišču. Ob tem ga vodite z umirjenim glasom. "Otrok v polulanih ali pokakanih hlačah se mora zavedati, da ni bila nesreča, temveč da gre za pridobivanje dragocenih izkušenj," je pojasnila.

Na vprašanje, ali lahko pomagamo z zanimivimi glasbenimi kahlicami, je odgovorila, da raje priporoča upoštevanje načela "manj je več". "Glasbene kahlice in kahlice z raznimi motivi otroka velikokrat zmedejo. Otrok naj izloča v miru, ne zaradi čudovite kahlice, temveč zaradi svoje primarne potrebe. Naj se zaveda svojih občutkov in naj zavestno začne uporabljati mišice zapiralke," je pozvala. Kahlica naj bo torej klasična in primerno majhna, da ima otrok noge v pravilno pokrčenem položaju, ki mu omogoča udobno izločanje.

Ključni so spoštovanje, razumevanje, sočutje in ... potrpežljivost

Otroci so različni in ni enotnega nasveta za čim manj stresno navajanje na kahlico, ki bi veljal za vse. "Pristopiti je treba k vsakemu posebej in mu pomagati na način, ki mu ustreza glede na njegov značaj in seveda tudi na predhodne izkušnje. Starše spodbujam, naj se odvajanja lotijo individualno, brez pritiskov in tekmovalnosti. Naj bo to lepo obdobje tako zanje kot za njihove otroke. In nikar ne čakajte predolgo, saj veste – dlje časa ko bo otrok imel plenico, večja navada bo postala," je izpostavila.

Spoštujte otroka. Na kahlico ga ne silite, spodbujajte ga, naj se vendarle usede nanjo, saj mu bo morda uspelo. Dajte mu vedeti, da sprejemate njegov strah, da ga razumete in da mu želite pomagati. Prosite ga, naj vam razloži, česa ga je strah. Če vam zaupa, ne zavrzite njegovih pomislekov, rekoč, da nima prav, da nista lulanje in kakanje v kahlico nič posebnega in naj ne pretirava. Povejte mu, da se zavedate njegovih skrbi in da jih boste skupaj premagali.

Zavedajte se, da gre za dolgotrajen postopek, med katerim morate poslušati otroka. Morda bo želel kahlico v sobi ali spalnici, in ne v denimo kopalnici. Ustrezite mu. Ob uspehu ga vselej pohvalite, ob neuspehu in stiski pa bodite sočutni, potrpežljivi in razumevajoči. Strah pred lulanjem in kakanjem brez plenice je težko premostiti in otrok morda potrebuje več tednov ali celo mesecev, da ga premaga. Če kljub trudu ne opazite napredka, če je otrok izjemno vznemirjen in močno tesnoben ter silovito joče, se posvetujte s pediatrom ali strokovnjakom za odvajanje od pleničk.