Zakaj je reči 'ne' pomembno, a tudi nevarno

Vsak starš si želi, da bi bil njihov otrok srečen in brezskrben. Toda otroci včasih presežejo meje sprejemljivega vedenja, kar zahteva starševsko posredovanje. Od igranja z nevarnimi predmeti do sprejemanja pomembnih odločitev – takrat starši pogosto rečemo 'ne'. Vendar pa ponavljajoče se zavračanje lahko izniči pozitivne starševske namere in prizadevanja. Preveč togosti v zavračanju pogosto vodi v nasproten učinek.

Kdaj in kako reči 'ne'?

Reči 'ne' je v veliki meri odvisno od okoliščin, v katerih se otrok nahaja, pa tudi od njegove starosti, spola in kulturnega ozadja. Ni enotnega pravila, kdaj in kako reči 'ne', vendar obstajajo situacije, ko je to nujno.

Dr. Helal Uddin Ahmed, profesor na Inštitutu za duševno zdravje, pojasnjuje: "Beseda 'ne' je potrebna, kadar dejanja otroka ogrožajo njegovo zdravje, vplivajo na njegovo funkcionalno sposobnost ali škodijo drugim ljudem. Na primer, če najstnik kadi, moramo govoriti o posledicah kajenja za njegovo zdravje in zdravje drugih." Ključno je, da otroci razumejo, da ima vsako dejanje svoje posledice. Vendar pa besedo 'ne' uporabljajte premišljeno, da ne izgubi svojega pomena.

Ne diktirajte, temveč usmerjajte!

Starši ne bi smeli biti avtoritativni odločevalci v življenju svojih otrok, temveč njihovi vodniki. Otrokom je treba dati prostor za razmišljanje in odločanje. Izbire, ki jih sprejemajo pri oblačilih, knjigah, igrah itd., oblikujejo njihovo osebnost. Žal pa mnogi starši prevzamejo preveč nadzora, kar lahko zavira otrokov miselni razvoj in sposobnost samostojnega odločanja.

Dr. Ahmed poudarja pomen omogočanja otrokove samostojnosti: "Starši naj ne bi podajali dokončnih sodb, temveč bi morali otrokom predstaviti možne posledice določenih dejanj in jih usmerjati z zgodbami, anekdotami ali osebnimi izkušnjami. Otrokom je treba omogočiti, da sami oblikujejo svojo življenjsko pot."

Kako se spopasti s trmo

Ko otroci vztrajajo pri svojih željah, je včasih težko ohraniti mirno kri. Naj bo to želja po sladkarijah, dragi igrači ali nočnem izhodu najstnika – zavračanje lahko privede do izbruhov jeze in joka. Prvi korak pri spopadanju s trmo je odstranitev vseh sprožilcev, ki lahko poslabšajo situacijo. Če otrok začne kričati, je pomembno, da starš ostane miren.

V takšnih trenutkih je najbolje, da otrokov izbruh ignoriramo in mu ne posvečamo dodatne pozornosti. Dr. Ahmed pojasnjuje: "Če nenehno popuščamo otrokovim izbruhom in izpolnjujemo vse njihove zahteve, se bodo naučili, da lahko z vztrajanjem dosežejo svoje cilje. Če jih za nekaj časa ignoriramo, bodo spoznali, da jok in prosjačenje nista rešitev." Pri najstnikih pa je ključno, da starši razložijo, zakaj je določena zahteva zavrnjena, ter kakšne bi bile možne posledice, če bi ji ugodili.

Postavljanje meja na pravi način

Postavljanje meja je ključnega pomena za vzpostavitev sprejemljivega vedenja. Otroci raziskujejo svet okoli sebe, kar vključuje tudi skakanje z visokih mest, udarjanje predmetov, poskušanje nenavadne hrane, uporaba ostrih predmetov in podobno. Namesto da bi se osredotočili na to, česa otroci ne smejo početi, je bolje poudariti, kaj lahko počnejo.

Dr. Ahmed svetuje: "Pri postavljanju meja ne poudarjajte, česa otroci ne smejo početi, saj bo to samo povečalo njihovo radovednost, zlasti pri najmlajših. Raje jim povejte, kaj lahko počnejo. Na primer, če želite omejiti otrokovo gibanje v kuhinji, mu povejte, da je bolj zabavno igrati se v dnevni sobi ali na igrišču." Starejšim otrokom pa moramo jasno razložiti posledice nevarnih dejanj.

Pomembnost jezika, tona in drže

Verbalna in neverbalna komunikacija imata velik vpliv na otrokov razvoj. Vsaka beseda, ton in gesta lahko močno vplivajo na otrokovo počutje. Namrščeno čelo ali oster ton lahko otroka pripelje do občutka zavrženosti in nerazumevanja. Zato morajo biti starši zelo pozorni pri uporabi jezika in vedenju.

Dr. Ahmed svetuje: "Starši naj se izogibajo nejasnim frazam, kot so 'bomo videli', 'kdaj drugič' ali 'se bomo še pogovorili'. Takšne izjave zmedejo otroka, zmanjšajo njegovo zaupanje in sposobnost odločanja. Jezik mora biti jasen, ton pa čim bolj prijazen."

Vzgoja otrok je timsko delo, zato je pomembno, da sta starša enotna pri vzgoji. Dr. Ahmed dodaja: "Če se starša razhajata v mnenjih in vodita otroke drugače, bo to pri otroku povzročilo zmedo. Preden rečeta 'da' ali 'ne', morata starša skupaj premisliti in se uskladiti pri vzgoji otrok."

Vir: thedailystar.net