Majhni otroci so po naravi radovedni, neobsojajoči, sočutni in željni spoznavanja novih stvari. Ta kombinacija pa je idealna za razvijanje in vzgajanje strpnega, hvaležnega in vključujočega otroka, ki mu druge kulture, različna prepričanja in drugačnost ostalih ne delajo težav. Strpnost je torej sprejemanje in razumevanje drugih, tudi če z nami ne delijo istih vrednot, načina razmišljanja ali ravnanja. Strpnost hodi z roko v roki s spoštovanjem do sebe in sočloveka. Empatija pa je zmožnost razumeti in čutiti drugega in to, kar doživlja. V današnji vse bolj raznoliki družbi je pomembno, da se otroci že od mladih nog učijo sprejemati druge in biti odprti, da ne postanejo ujetniki strahu, predsodkov, sovražnosti in omejujočih prepričanj. Strpnost in empatija sta dva temeljna elementa odprtosti do drugih ter sprejemanja različnih situacij, kar vodi v kakovostne in bogate medosebne odnose v življenju. Otroci, ki imajo širše nazore, so samozavestnejši in imajo več možnosti za uspeh v življenju. Nestrpni otroci pa so nagnjeni k izključevanju, ustrahovanju, draženju, tudi k zlorabam vrstnikov. A pri tem je treba vedeti, da se za takšnim vedenjem vedno skrivajo negotovost vase, strah in pomanjkanje samozavesti, zelo pogosto tudi neurejene družinske razmere. 

Kako otroka učiti strpnosti? 

Soočanje s svojimi predsodki

Še preden začnemo razmišljati o vzgoji sočutnega, vključujočega in strpnega otroka, se moramo najprej iskreno pogovoriti s seboj. Prvi korak k vzgoji in vzpodbujanju strpnosti je preučevanje lastnih predsodkov, pristranskosti in morebitnih tem, ki jih težko sprejemamo. Če imamo sami težave s predsodki in z negativno naravnanostjo do soljudi, otrok to vidi, sliši, čuti. V tem primeru je utopično pričakovati, da bo otrok čudežno drugačen od staršev. Razmisliti je vredno tudi o načinu vzgoje in predsodkih naših lastnih staršev, ki smo jih morda nezavedno ponotranjili in jih nevede projiciramo na otroka. Otrok se torej uči z opazovanjem načina interakcij z drugimi. Če ste spoštljivi do soljudi, bodo temu sledili tudi otroci. 

Omogočite otroku širok spekter izkušenj

Ali ni po navadi tako, da se bojimo stvari, ki so nam neznane? Izpostavite otroka različnim izkušnjam in idejam. Neizkušenost, zlasti v kombinaciji z nepopolnimi ali nepravilnimi informacijami, lahko privede do strahu, negotovosti in predsodkov o drugih, kar vodi do razvijanja škodljivih stereotipov. Če želimo otroku pomagati pri razvijanju spoštovanja različnih perspektiv, potem ga je koristno že od najzgodnejših let izpostavljati igračam, glasbi, običajem, igram, filmom, tudi potovanjem, ki predstavljajo široko paleto različnih svetovnih kultur. Otrok se na ta način uči pomena raznolikosti ras, veroizpovedi, družbenih statusov, a hkrati tudi strpnosti in pogleda, da smo kljub različnosti vsi enaki. 

Zavračajte morebitne diskriminatorne komentarje in pristranska prepričanja

Pomembno se je ustrezno odzvati, če iz otroških ust slišite predsodke, žalitve in druge negativne komentarje. Z načinom, kako se odzovemo, pošljemo otroku jasno sporočilo o tem, kaj je (ne)sprejemljivo in kakšne so naše vrednote. Otrok se mora zavedati, kaj je primerno in kaj ne. A naj ne ostane samo pri odzivu, saj otrok potrebuje ustrezne informacije. Z njim se lahko pogovorimo o tem, zakaj ni primerno, da druge otroke npr. žali ali jih sodi na podlagi oblačil, barve kože, načina govora, skratka kakršne koli drugačnosti. Koristno je tudi ugotoviti, od kod takšno razmišljanje. 

Spodbujate in poudarjajte koncept 'MI' in ne 'JAZ'

V današnjih časih se pogosto dogaja, da nekateri starši vzgajajo egocentrične otroke, ki jim je mar le zase  in za nikogar drugega. Namesto takšne narcistične drže, ki poudarja koncept ’vse se vrti okoli mene’, ’samo jaz sem pomemben’, ’jaz sem glavni’, je pomembno vzgajati in spodbujati otroka k iskanju podobnosti, enakosti, ne pa razlik ter individualizma. V drugih bo tako namesto stvari, ki so drugačne, opazil vse tisto, kar ga z njimi povezuje, združuje. Vsakič, ko otrok poudari, kako drugačen (morda celo boljši) je od nekoga, se lahko odzovemo na način: »Vsak od nas je drugačen in zato zelo poseben, unikaten. Med seboj se vsi razlikujemo, zdaj pa poskusiva razmišljati, v čem smo si podobni.«

Poudarjajte empatijo in govorite o izključenosti

Pomembno se je pogovarjati z otrokom o posledicah in občutkih, ki jih prinaša namerno izključevanje. Največji učinek dosežemo, če ga soočimo z vprašanji, kot so: »Kako misliš, da se počiti ta fantek? Kako bi se ti počutil na njegovem mestu? Kaj bi lahko storil, da bi se počutil bolje?« Igrajte vloge z otrokom, saj na ta način najlažje izkusi doživljanje drugega. Otroci se morajo že zelo zgodaj naučiti strpnosti, sprejemanja in sočutja do drugih. Ne bodite pa presenečeni, če otroci ne bodo v celoti sprejeli vaših idej. Namesto ustvarjanja lastnega klona je pomembno usmerjati in razvijati otrokov sistem vrednot. 

Viri: TheChildrensTrust / GoodTherapy / PsychologyToday.