"Ko je bil še predšolski otrok, ni nehal govoriti in spraševati. Zdaj ko je star 9 let, pa sploh ne vem, kaj se dogaja z njim. Ne vem, kako naj se mu sploh približam," Ina, 37

"Ko ga začnem spraševati, kako je v šoli, je edino, kar moj sin spravi iz sebe: 'V redu'. Ko začnem vrtati dalje, mi jezno odvrne, da mi je že odgovoril. Ne verjamem mu najbolj," Erika, 34

"Včasih se mi zdi, da mi hči marsikaj skriva, vem, da je tik pred puberteto, a vseeno bi rada ohranila najine pogovore in zaupanje," Blanka, 40

Čeprav večina otrok v predšolskem obdobju s starši deli vse male in velike skrivnosti, pa je povsem drugače (a tudi normalno), če se začnejo v predpubertetnem obdobju nekoliko zapirati vase. Starši opazijo, da postanejo tišji, da ne delijo več doživetij v šoli in s prijatelji in da so bolj umaknjeni vase. To pa mnogim staršem prebudi občutke, da izgubljajo stik s svojim otrokom. Seveda je pomembno razmejevati, ali gre za del odraščanja ali se zadaj skrivajo težave, o katerih otrok ne želi spregovoriti.

Mama, imam težave, bi lahko poklepetala?

Čeprav si marsikateri starš želi takšne komunikacije, je pogosto ravno nasprotno, zato smo starši tisti, ki moramo priti otroku naproti. Za otroka je lahko povsem nepredstavljivo, strašljivo ali samo neprijetno, če bi načenjal kočljive teme s svojim staršem. Vedeti je treba, da je v predpubertetnem obdobju marsikatera tema zanj vir neprijetnih občutkov. Za začetek lahko preizkusimo s stavki, kot so: Zdi se, kot da te nekaj muči. Mi lahko zaupaš, kaj se dogaja? Želiš, da poskusim uganiti, kaj je narobe? Lahko ga tudi vprašamo, ali morda želi zapisati v beležko, ki jo bomo kasneje prebrali. Če otrok ni pripravljen na pogovor, je zelo pomembno, da ve, da se lahko kadar koli obrne na nas in da smo tam zanj.

Pri nekaterih otrocih deluje bolj neposreden pristop, ki ga lahko uporabimo takrat, ko je otrok dobre volje. Ne glede na to, da si v teh trenutkih močno želimo začeti z zasliševanjem, pa lahko namesto tega uporabimo zabavna vprašanja, kot npr.: Če bi te zdaj intervjuval novinar, kaj bi mu povedal, da so v 6. razredu najboljše stvari? Kaj pa najslabše? Ali pa: Če bi ti duh iz stekleničke lahko uresničil tri želje, katere bi to bile? In če bi lahko izbrisal tri stvari, ki te resnično skrbijo, katere bi to bile? Otrok bo zelo verjetno vedel, kam merimo, in s tem ni nič narobe. Če resnično želi povedati, kaj ga teži, potrebuje le varen način, da to stori.

Pomembno je, da v otroka ne silimo, saj to pogosto doseže povsem nasproten učinek. Namesto tega je bolje opazovati, kdaj je otrok najbolj dovzeten za pogovor. Zdi se, da so najboljši trenutki takrat, ko nismo v situacijah 'iz oči v oči'. Včasih je veliko lažje med vožnjo v avtomobilu, med nakupovanjem, na izletu ... Pomembno je tudi poslušanje, ne da bi ga prekinjali, moralizirali ali obsojali. Tudi če se pritožuje nad prijatelji ali šolo, ne zanikajmo njegovih besed in ga ne skušajmo pregovoriti, kaj bi moral čutiti. Namesto tega potrjujmo njegove besede, kimajmo in mu dajmo vedeti, da je normalno vse, kar čuti. Sliši se, kot da te to zelo vznemirja. Normalno je, da se tako počutiš. S tem ustvarimo varen prostor zanj in tudi priložnost za zaupanje in globlje pogovore. 

Treba je imeti tudi v mislih, da otroci po prihodu iz šole potrebujejo počitek, zato ni najbolj na mestu, če jih začnemo takoj zasliševati, kako je bilo. Njihovi kratki odgovori so v tem primeru skoraj neizogibni. Lahko se postavimo v njihovo kožo tako, da se vprašamo, kako prijetno bi bilo nam, če bi nas po napornem dnevu v službi začeli napadati z vprašanji. Vsi potrebujemo počitek, tudi otroci. 

Otrok mi skriva, kaj se mu dogaja

Če čutimo, da je otrokovo vedenje neobičajno, je pomembno vstopiti v stik s šolo. Na ta način lahko dobimo dodatne informacije, ki lahko olajšajo začetek pogovora doma. Obstajajo namreč tudi drugi razlogi za zaprtost, tišino in nezadovoljstvo, in to so lahko težave oz. konflikti z vrstniki, osamljenost, neuspeh pri določenem predmetu. Otroka je lahko strah povedati, kaj se mu dogaja, morda se sooča s sramom, občutki nevrednosti, nepomembnosti ... Dragoceno je, če v takšnih primerih otroku povemo tudi kakšno lastno zgodbo iz otroštva in šole in mu s tem damo vedeti, da ni sam v tem, kar doživlja. Delimo lahko manj lepe izkušnje, kako smo se sami ob tem takrat počutili in kako je tudi to minilo – dobrodošlo je, če se ta izkušnja povezuje z njegovo. Pri 'fantovskih' temah je priporočljivo, če se vključi tudi oče, saj otrok potrebuje očetovski lik. 

Od trenutka, ko se otrok rodi, se uči veščin, ki jih potrebuje za prepoznavanje, izražanje in obvladovanje svojih občutkov. Uči se, kako to storiti skozi socialne interakcije in odnose s pomembnimi ljudmi v svojem življenju (starši, starimi starši, skrbniki, prijatelji ...). Biti starš pomeni imeti pomembno vlogo pri tem, da otroku pomagamo razumeti njihova čustva in vedenje in jih naučiti obvladovati na konstruktiven način. 

– Uglasite se z namigi: uglasite se z otrokovimi občutki tako, da opazujete njegovo govorico telesa, poslušate, kaj govori, in opazujete njegovo vedenje. Če ugotovite, kaj čuti in zakaj, mu lahko pomagate lažje prepoznati, izraziti in upravljati z občutki.
– Za vsakim vedenjem je občutek: poskusite razumeti pomen in občutek v ozadju otrokovega vedenja.
– Bodite vzor: otroci se učijo upravljanja čustev tako, da opazujejo druge. Pokažite otroku, kako se počutite glede različnih situacij in kako se spopadate s temi občutki.
– Spodbujajte s pohvalo: otroka pohvalite, ko govori o svojih občutkih ali jih izrazi na primeren način. S tem pokažete, da so različni občutki normalni in da je prav govoriti o njih.

Viri: Parents / PositiveParentingSolutions