Otroci še toliko bolj kot odrasli potrebujejo priznanje njim pomembnih bližnjih, želijo biti opaženi in pohvaljeni. Hitro se naučijo na vse možne načine pritegniti pozornost, ker je njihova potreba po biti opažen zelo močna. Vsem staršem je znana situacija, ko smo v gneči, otrok pa počne vse mogoče vragolije, da bi le dobil našo pozornost. 

Zanj je bolje biti kaznovan kot neopažen, saj je ob kaznovanju starš z njim v stiku, četudi neprijetnem. Ko pa je neopažen, tega stika ni. Zato starši iščemo načine, da otrok dobi občutek sprejetosti, opaženosti in predvsem zagotovimo, da je v stiku z nami. Opaženost izražamo tudi s pohvalami.

Pri pohvalah je pomembno, da so realne. Torej, da resno mislimo to, kar rečemo, in da otrok lahko razume, kaj mu sporočamo. Pohvala je lahko naslovljena na otroka kot osebo, ko opisujemo njegove lastnosti: Všeč mi je, kako si vztrajen. Čudovit si, ko se sprostiš in se do solz nasmeješ. S takšnimi iskrenimi in realnimi pohvalami se otrok dobro počuti, lahko je ponosen nase in samega sebe sprejema takšnega, kakršen je. 

Sporočila, naslovljena na otrokovo osebnost, oblikujejo njegovo samopodobo in gradijo otrokovo identiteto. Vplivajo na njegovo samospoštovanje. Z vztrajnim ponavljanjem takšnih sporočil otrok sprejme sporočilo kot resnično in se začne tako vrednotiti – začne verjeti, da je takšen, kot ga opisujejo njegovi pomembni bližnji. Pa naj bo to spodbudna, iskrena, realna pohvala ali pa popolnoma nerealna pohvala, polna nedosegljivih presežkov ali kot skala težkega sramotenja.

Nerealne pohvale, kot je tvoj izdelek je nekaj najlepšega, kar sem videl, utrjujejo pretirano podobo, ki jo ima otrok o sebi; kritike, usmerjene na otrokovo osebnost, kot so res si ena lenoba, kakšen štor si, afna zmešana ... pa v otroku vzbudijo sram, krivdo, dvom vase in ga popolnoma razvrednotijo.

Kritika je na mestu, ko želimo opozoriti na otrokovo vedenje, ki ga želimo prekiniti ali spremeniti. Ko želimo narediti spremembe, jih je lažje narediti v vedenju kot v osebnosti. Zato naj bodo kritike, ki jih namenimo otroku, usmerjene le v vedenje in ne njegovo osebnost. Če želimo, da otrok naredi spremembo v vedenju, moramo vztrajati, biti konkretni (povedati moramo, kaj nas moti, kdaj in v kateri situaciji nas je vedenje zmotilo), povedati jasno in razumljivo (povemo naravnost, kaj nas moti in kaj pričakujemo in s tem ne tvegamo, da bi bili napačno razumljeni).

Otrokovega vedenja nikoli ne ignorirajmo. Včasih smo tako razočarani in jezni, da sploh ne moremo nič reči in narediti. Mogoče mu želimo z ignoriranjem pokazati, da je prekoračil vse meje dopustnega. Vendar pa otrok ignoriranje razume kot zavrnitev njega kot osebe, v njem se vzbudi spoznanje, da ni vreden naše pozornosti.

Občutek vrednosti, ki se gradi ob realni pohvali in realni kritiki, otroku pomaga dojeti sebe kot vrednega spoštovanja, četudi ne naredi vedno vsega prav. Da nas imajo drugi radi, ni treba biti popoln, pomembno je predvsem prevzeti odgovornost za svoje vedenje.