Izraz starševski ali vzgojni stil se torej nanaša na kombinacijo strategij vzgoje otrok. John Lock, angleški filozof, je leta 1689 trdil, da se otrok rodi kot 'tabula rasa' oz. nepopisan list in da so starši tisti, ki mu prenesejo svoje vrednote in prepričanja. Na kakšen način to počnejo, pa se imenuje starševski stil, ki močno vpliva na to, kako se otrok razvije v odraslo osebo. Vsak slog ima drugačen pristop k vzgoji in ga je mogoče prepoznati po številnih značilnostih. 

Vsak starševski slog ima dva glavna elementa, to sta odzivnost in zahtevnost. Pri prvem imamo na eni strani čustveno toplino, skrb in odzivnost, na drugi strani pa hladnost in neodzivnost. Pri drugem pa imamo na eni strani nadzor in zahtevnost, na drugi svobodo in nezahtevnost. 

4 starševski slogi

Avtoritarno starševstvo

strog nadzor, brez topline.

Avtoritarni starši so zelo zahtevni, strogi, a ne preveč odzivni. Uporabljajo veliko nadzora in pogosto tudi kaznujejo. Komunikacija med staršem in otrokom je običajno enosmerna (od staršev na otroka, ne pa tudi obratno), pravila in zahteve pa otrokom niso razložene. Takšni starši zahtevajo, da otrok sledi zahtevam brez ugovarjanja in vprašanj, njihov poudarek je na poslušnosti. Otroci avtoritarnih staršev se običajno držijo pravil, a njihova poslušnost oz. 'pridnost' ima svojo ceno. Po navadi so bolj sramežljiv in imajo nizko samopodobo. V socialnih stikih so manj spretni, v puberteti in kasneje pa so bolj nagnjeni k zlorabi substanc. V nekaterih primerih lahko postanejo tudi agresivni. Otroci, ki so jih vzgajali avtoritarni starši, pogosto tudi sami postanejo avtoritarni tako v medosebnih odnosih kot tudi do svojih otrok. Avtoritarno starševstvo je negativno in je značilno za patriarhalni tip vzgoje. 

Avtoritativno starševstvo

veliko vključenosti, nadzor brez omejevanja, čustvena toplina

Avtoritativno starševstvo velja za najboljši starševski slog, saj gre za uravnoteženo kombinacijo zahtevnosti in odzivnosti. Takšni starši so prijazni, komunikativni, a kljub temu ohranjajo dovolj avtoritete in nadzora. Pravila in zahteve so otrokom jasna, prav tako razlogi zanje. Pričakovanja do otrok so velika, vsak je odgovoren za svoja dejanja, a vendar starši še vedno nudijo dovolj topline in podpore. Avtoritativni starši vložijo veliko energije in časa v preprečevanje vedenjskih težav, še preden bi se te utegnile pojaviti. Za krepitev ustreznega vedenja uporabljajo strategije pozitivne discipline, kamor sodita tudi pohvala in nagrajevanje. Cenijo samostojnost svojih otrok, kar jim omogoča, da prosto raziskujejo in razvijajo samozavest. V ospredju je čustvena povezanost med starši in otrokom. Starši otroka razumejo, spoštujejo, mu izkazujejo ljubezen, ga sprejemajo in so mu za zgled. Takšni otroci odprto izražajo svoje mnenje, imajo pozitivno samopodobo, dosegajo višje akademske uspehe in so socialno spretnejši. Manj verjetno je, da v najstniškem obdobju popustijo pritiskom sovrstnikom. Ena od raziskav kaže, da so najstniki avtoritativnih staršev najmanj nagnjeni k uživanju alkohola. Avtoritativno starševstvo je pozitivno in vključuje vse pomembne elemente. 

Permisivno starševstvo 

ni nadzora, redke zahteve, brez avtoritete

Permisivni starši so zelo odzivni, vendar tudi popustljivi in od svojih otrok zahtevajo zelo malo. Strogost uporabljajo le takrat, ko nastopijo zelo resne težave, sicer pa ne. Njihovo stališče je, da morajo 'otroci biti pač otroci', zato uporabljajo zelo malo pravil, če sploh kakšno. Otroci pogosto dobijo vse, česar si želijo, pri čemer nimajo posebnih omejitev. Takšni starši prevzamejo bolj prijateljsko vlogo, otroke pa pogosto spodbujajo k pogovorom o težavah. V tem primeru je prisotna svoboda brez omejevanja, otrok pa je tisti, ki vodi družino. Otroci permisivnih staršev imajo več vedenjskih težav, saj ne upoštevajo avtoritete in pravil. Pogosto imajo nizko samopodobo. So tudi uporniški, impulzivni in imajo malo samokontrole. Na akademskem področju se soočajo s težavami, ki se kažejo v neuspehu in slabih ocenah. Izpostavljeni so tudi večjemu tveganju za zdravstvene težave, kot so prevelika telesna teža ali težave z zobmi, razlog je v preveliki popustljivosti staršev pri omejevanju nezdrave prehrane in ustreznih higienskih pravilih. Otrok se izogiba odgovornostim, nenehno nekaj zahteva, saj mu starši ne postavljajo razmejitev. 

Nevključeno ali zanemarjajoče starševstvo

izogibanje komunikaciji, nasilje, čustvena nedosegljivost

Pri nevključenem ali brezbrižnem starševstvu starši ne postavljajo otrokom nobenih zahtev, niti se ne odzivajo na njihove telesne in čustvene potrebe. Z drugimi besedami – otroci imajo svobodo, da delajo, kar želijo, ker staršem preprosto ni mar. Z otroki ne preživljajo skupnega časa in pogosto dovolijo, da namesto njih delo opravijo igrače in moderna tehnologija. Takšni starši so zasedeni s svojimi problemi in pričakujejo, da se otrok vzgaja sam. Nevključeni slog je pogost v družinah, kjer so prisotne težave v duševnem zdravju, zasvojenosti in nasilje. Ker otroci odraščajo brez strukture in pravil, imajo zelo nizko samodisciplino, ne upoštevajo avtoritete in se zelo težko držijo pravil ter omejitev. Pogosto so nagnjeni k zlorabi prepovedanih substanc in vedenjskim težavam. Imajo nizko samopodobo, na akademskem področju pa dosegajo nižji uspeh. 

Kateri starševski slog je najbolj učinkovit? 

Le malo staršev se v celoti ujema izključno z enim starševskim slogom, saj gre v večini primerov za kombinacijo. Včasih nekateri starši tudi spreminjajo vzgojne stile ali jih prilagajajo glede na okoliščine, obdobje, potrebe. Raziskave kažejo, da ima avtoritativna vzgoja največ pozitivnih posledic. Otroci, ki odrastejo v družini avtoritativnih staršev, so bolj odgovorni, motivirani, samostojni, zmožni prilagajanja in sodelovanja ter znajo spoštovati in prepoznati potrebe drugih. 

Viri: Parenting Science / VeryWellFamily