Permisivna vzgoja je vrsta starševskega stila, za katerega so značilne prizanesljivost in nizke zahteve do otroka. Ti starši od svojih otrok ne pričakujejo zrelega vedenja in so pogosto bolj prijatelji kot starši. Gre torej za polarno nasprotje tako imenovanih 'helikopterskih' staršev, ki nadzorujejo vsako potezo svojih otrok.
Permisivni starši so običajno popustljivi, njihova pravila so minimalna, struktura pa zelo ohlapna. Četudi so običajno topli in ljubeznivi, svojih otrok ne skušajo nadzorovati ali jih disciplinirati. Ker je pravil, zahtev in pričakovanj zelo malo ali jih sploh ni, se morajo takšni otroci veliko ukvarjati s samoregulacijo in samokontrolo.
Kakšne so značilnosti takšnih staršev?
Običajno so zelo ljubeči do svojih otrok, vključujejo jih v pomembnejše odločitve in dajejo poudarek njihovemu mnenju. V veliki meri poudarjajo svobodo in manj odgovornost. Imajo zelo malo pravil ali standardov vedenja, če pravila vseeno imajo, pa so precej nedosledna.
Za dosego nekega vedenja lahko kot sredstvo uporabljajo podkupovanje, denimo z darili, igračami, ali sladkarijami. Pogosto so v odnosu do otroka bolj na prijateljski kot na starševski ravni; morda celo želijo, da jih otrok ne doživlja kot avtoriteto. Pomembnejša se jim zdi otrokova svoboda kot odgovornost (npr. pri domačih nalogah in pomoči pri domačih opravilih). Ne vključujejo se v otrokov urnik ali rutino oziroma le minimalno. Redko uveljavljajo kakršne koli posledice.
Kakšni so lahko učinki in posledice permisivne vzgoje?
Raziskave so pokazale, da lahko pretirano sproščen in svoboden starševski pristop, ki v veliki meri temelji na popustljivosti, privede do številnih negativnih rezultatov. Takšni otroci običajno nimajo samodiscipline, imajo slabše socialne veščine in se zaradi pomanjkanja mej in starševskega vodenja počutijo bolj negotove. Tukaj je še nekaj izsledkov raziskav.
Izkazujejo slabše dosežke na mnogih področjih: ker njihovi starši nimajo nikakršnih pričakovanj (ali pa so ta zelo nizka), si ti otroci nimajo za kaj prizadevati. Študije so permisivno starševstvo povezale tudi s slabšimi akademskimi dosežki.
Odločanje in cilji: ker starši ne postavljajo in uveljavljajo nobenih (ali zelo malo) pravil ter smernic, se ti otroci težko naučijo veščin reševanja problemov in odločanja.
V nekaterih primerih so bolj nagnjeni k prestopništvu ali uživanju nedovoljenih substanc. Študije kažejo, da otroci permisivnih staršev v mladostništvu in kasneje pogosteje uživajo alkohol in druge prepovedane snovi. Imajo tudi težave s samokontrolo in so bolj impulzivni.
Kažejo več agresije in manj stika s čustvi. Ker se ne naučijo učinkovito obvladovati svojih čustev, zlasti v situacijah, ko ne dobijo tega, kar si želijo, se takšni otroci težje spopadajo s stresnimi in čustveno zahtevnimi situacijami.
Ne morejo/znajo upravljati svojega časa in navad. Zaradi pomanjkanja strukture in pravil se ti otroci ne naučijo omejitev. To lahko privede do pretiravanja pri igranju računalniških iger, pretiranega gledanja televizije, pretiravanja pri hrani ali pri času, ki ga preživijo zunaj. Vse to lahko vodi do problematičnega vedenja in debelosti.
Ena od študij posebej izpostavlja permisivno starševstvo in povezavo z uživanjem alkohola mladoletnikov. Pri najstnikih s popustljivimi starši je verjetnost, da bodo imeli težave z alkoholom, trikrat večja. Prav tako ugotavljajo, da je permisivno starševstvo povezano tudi z drugimi tveganimi vedenji, kot so kršitve zakonov, uživanje drog in podobno.
Ker ima permisivno starševstvo zelo malo ali nič zahtev ter pričakovanj, otroci odraščajo brez občutka za samodisciplino. Zaradi pomanjkanja mej so v šoli manj poslušni, vedenjsko bolj problematični in manj akademsko motivirani kot njihovi vrstniki. Zaradi nizkih zahtev po zrelem vedenju imajo tudi slabše spretnosti v socialnih okoljih.
Čeprav so morda v medosebni komunikaciji uspešni, jim lahko primanjkuje drugih pomembnih veščin, kot je denimo deljenje stvari z drugimi. Pomembno je izpostaviti tudi pomen samoregulacije, ki ni nekaj prirojenega . Naučimo se je v odnosu s starši. Ker je otrokom popustljivih staršev dovoljeno, da sami vplivajo na svoje dejavnosti, vedenje in čustva, imajo običajno več težav s samoregulacijo.
Kako spremeniti permisivni stil vzgoje?
Strokovnjaki menijo, da lahko skoraj vsak starš poišče načine, kako razviti malce bolj avtoritativne navade. Res je, da je to včasih težko, saj to pomeni, da je treba postati strožji, uveljavljati pravila in regulirati razburjenost svojega otroka. A z vztrajanjem se da preseči oziroma nadgraditi tudi ta tip vzgoje. Obstaja nekaj strategij, ki so lahko pri tem v pomoč.
- Vzpostavljanje seznama osnovnih gospodinjskih opravil: vsak član ima v družini pomembno vlogo in prav je, da obstajajo tudi pravila za vsakega. Na ta način otrok razvija delovne navade, se nauči samostojnosti, vključenosti in odgovornosti ter ve, kakšna pričakovanja imajo drugi do njega.
- Največji izziv popustljivih staršev je vztrajanje pri pravilih in zahtevah, pa vendar je to zelo pomembno. Dober recept pri tem vedno vključuje odločnost, doslednost, a hkrati ljubeč odnos. Otroku je treba pomagati razumeti, zakaj so pravila pomembna, in mu zagotoviti ustrezne povratne informacije ter pojasnila. Časovne omejitve izhodov in izguba privilegijev so logične posledice kršenja pravil, ki jih mora otrok poznati.
Če spadate med popustljivejše starše, si lahko omislite načine, s katerimi otroku pomagate razumeti svoja pričakovanja in smernice. Če otroku zagotovite pravo ravnovesje med strukturo, omejitvami in podporo, mu s tem omogočite pridobivanje veščin, ki jih potrebuje v svojem življenju – zdaj in v odraslosti.
Vir: ParentingOfBrain, ParentingScinece in VeryWellMind.
