Faze, ki jih otrok doživlja ob ločitvi (ni nujno, da si sledijo linearno)

1. stopnja – šok in zanikanje: To je stopnja, ko otrok prvič izve za ločitev staršev. To ga šokira, prestraši ali zmede. Njegov svet se obrne na glavo in ne ve, kaj pričakovati.

2. stopnja – jeza in obtoževanje: Za otroke je običajno, da za ločitev krivijo sebe ali starše. Lahko so jezni na oba starša ali pa vso jezo usmerijo samo na enega od staršev. To je običajen del procesa, vendar je pomembno, da se starši s svojimi otroki pogovorijo o tem, kako se počutijo, da jeza ne postane neobvladljiva in vseobsegajoča.

3. stopnja – depresija in umik: Nekateri otroci se lahko začnejo umikati od prijateljev, družine in dejavnosti, v katerih so nekoč uživali. Morda se zdijo bolj otožni, pasivni ali žalostni kot običajno. To je pogosto posledica občutkov osamljenosti in negotovosti, ki jih prinese ločitev.

Pomembno je, da starši v tem času ohranijo odprto komunikacijo s svojimi otroki in jih spodbujajo, da izrazijo, kako se počutijo.

V katerem razvojnem obdobju je ločitev za otroka najtežja? 

Marsikateri starš ob ločitvi ali razhodu razmišlja v smislu: 'Če bi bil otrok starejši, bi bilo lažje za vse vpletene, sploh zanj. Verjetno bi drugače sprejel to obdobje.' A dejstvo je, da popolne starosti oziroma obdobja za ločitev ni, so pa določena razvojna obdobja lahko bolj zahtevna od drugih. Predšolsko obdobje se pogosto omenja kot eno najtežjih, saj majhni otroci šele začenjajo razvijati občutek za samega sebe. 

Ločitev tako lahko obrne povsem na glavo ves njihov svet, zato se počutijo negotove, zmedene ... V tem primeru je pomembno, da starši poskušajo čim bolj zmanjšati vpliv ločitve nanje – tudi tako, da ostanejo v prijateljskih ali vsaj korektnih odnosih, kar jim omogoči stabilnost. Ločitev lahko močno prizadene tudi osnovnošolske otroke, saj so že toliko stari, da nekateri krivijo za razhod staršev sebe in se ob tem počutijo zavrnjene, zavržene. V tem obdobju otrok potrebuje jasno zagotovilo, da nikakor ni kriv za nastalo situacijo in da ga imata oba starša še vedno zelo rada. 

Velikega pomena je tudi ohranjanje dosledne rutine, ki omogoči občutek varnosti, predvidljivosti. Tudi nekoliko starejšim otrokom (9–12) je lahko težko, saj se počutijo ujeti sredi konflikta svojih staršev. Morda jih skrbi, s kom bodo živeli in ali bodo morali zamenjati šolo. Najstniki (13+) se različno odzivajo na ločitev – nekateri se umaknejo vase, drugi se lahko obnašajo agresivno ali tvegano. 

Pomembno je vedeti, da se vsak otrok drugače odzove na ločitev, a če ima otrok večje težave pri prilagajanju na spremembe, je koristno razmisliti o strokovni pomoči. 

 Otrok, ki izraža večje vedenjske in čustvene odklone

Obdobje ločitve je težko in čustveno izjemno nabito za vso družino. Otroci se lahko počutijo, kot da so ujeti med dvema ognjema in da morajo izbirati med staršema, kar lahko privede do velikega stresa in tesnobe, kar se pogosto odraža v vedenju in intenzivnem čustvovanju. Če po ločitvi otrok izraža izjemno veliko jeze, ima izbruhe agresije, morda staršem celo skuša vzbujati krivdo ali sram, je to zato, ker bolečega dogodka ne zna in ne zmore v sebi ustrezno predelati. 

Takšni primeri so še posebej pogosti tam, kjer si starša nagajata, ščuvata otroke drug proti drugemu in ne zmoreta skozi ločitev na čustveno zrel način. V tem primeru je zelo dragoceno, če se zmoreta kljub vsem morebitnim sporom povezati in delati v otrokovo dobro – se pogovoriti o nadaljnji vzgoji in prisotnosti v življenju. V primeru dolgotrajnih ali intenzivnih težav pa je pomembno poiskati pomoč strokovnjaka v obliki svetovanja, psihoterapije ali podpornih skupin, saj je vsak primer edinstven. Včasih je zunanja pomoč še kako potrebna. 

Ključna vodila, kako podpreti otroka pri soočanju z ločitvijo

- Otroku razložite, da se ločujete in da za to nikakor ni on kriv (še bolje je, če je pri pogovoru prisotna vsa družina).
- Poslušajte otrokove skrbi in dvome ter iskreno odgovorite na vsa vprašanja, ki jih ima.
- Spodbujajte svojega otroka, da izrazi svoja čustva na pozitivne načine, na primer s pisanjem, umetnostjo, športom, pogovori ... Resda je otrokova jeza razumljiva, a še vedno ohranjajte meje.
- Pomagajte svojemu otroku razviti sistem podpore bližnjih prijateljev ali družinskih članov, na katere se lahko zanese.
- Poiščite strokovno pomoč, če vaš otrok težko prenaša ločitev (zlasti če so prisotne dolgotrajne in večje vedenjske in čustvene težave).

 Viri: HarborMentalHealth / MarriageCom / GoodTherapy