Fobije so vrsta anksiozne motnje, pa tudi stanje, ki aktivira odziv 'boj ali beg' ter ustvarja občutke neposredne nevarnosti, ki niso sorazmerni s situacijo. Prizadenejo lahko otroke vseh starosti in se razlikujejo od predhodnih faz strahu, skozi katere gredo vsi otroci. Razlika med normalnim strahom ali fobijo je v stopnji tesnobe in v času, ko visoka stopnja tesnobe traja. To pomeni, da daleč presega običajne otroške strahove in ne izzveni niti ob tolažbi staršev ali drugih skrbnikov. Otrok s fobijo ima visoko stopnjo tesnobe in strahu (celo groze), ko pride v stik s fobično situacijo ali objektom. To je lahko: oseba ali žival (npr. klovn, žuželka), kraj (npr. bolnišnica, pokopališče), vrsta predmeta (npr. igla, nož, škarje), dejavnost (npr. plavanje, vožnja z dvigalom, letenje), situacija (npr. biti sam v temi) ...

PREBERI ŠE: Kako prepoznamo anksioznega otroka?

Tipi fobij, ki se pogosto pojavljajo v otroštvu: 

Specifična fobija: Otrok je izrazito prestrašen, ko je izpostavljen določenemu objektu ali situaciji. Strah je tako močan, da se fobičnemu predmetu, živali ali situaciji izogiba, ga/jo pričakuje s strahom ali prenaša z izjemno tesnobo do te mere, da ovira vsakdanje rutine in dejavnosti. Primer: Otrok se boji vožnje z dvigalom, zato gre vsak dan po stopnicah.

Panična motnja: V primeru panične motnje otrok doživi nepredvidljivo, nepričakovano obdobje izjemnega strahu in nelagodja, ki lahko vodi v panični napad. Simptomi vključujejo težko dihanje, omotico, tresenje, strah pred izgubo nadzora, hiter srčni utrip. Simptomi lahko trajajo več ur, a najpogosteje dosežejo vrhunec v 10 minutah.

Agorafobija: Pri tem gre za strah pred odprtimi prostori, kar se lahko kaže v izjemnem nelagodju, ko je treba zapustiti dom. Agorafobija je pogosto povezana z eno ali več fobijami, pa tudi strahom pred napadom panike.

Socialna anksiozna motnja: V tem primeru se otrok boji ene ali več socialnih situacij, kot so denimo nastopanje pred tablo, igranje v šolski igri, govor ali branje pred množico ljudi ...

Ločitvena anksiozna motnja: Otrok se boji biti ločen od osebe, na katero je najbolj navezan (mati ali oče). Kratkotrajna ločitvena tesnoba je običajna in tudi hitro mine, ko se otrok prilagodi, a v nekaterih primerih se lahko razvije v ločitveno anksiozno motnjo.

Selektivni mutizem: Nezmožnost govora v specifičnih socialnih situacijah. To pomeni, da otrok sicer normalno govori, a ko pride do določene situacije ali osebe, otrok ne komunicira več.

Kaj povzroča fobije? Dosedanje raziskave kažejo, da k nastanku fobij prispevajo okoljski, družinski in biološki dejavniki. Pri družinskih dejavnikih velja poudariti, da sta anksioznost in strah lahko podedovana. Tako kot otrok podeduje npr. barvo oči, kratkovidnost, tip las, lahko podeduje tudi nagnjenost k anksioznosti. Poleg tega se anksioznosti lahko nauči od družinskih članov, ki so v bližini otroka opazno pod stresom ali zaskrbljeni. Na primer: Če eden od staršev izraža neizmeren strah pred pajki, se lahko otrok nauči bati pajkov. Okoljski dejavniki, kot so denimo travmatična izkušnja (ločitev, smrt, težka bolezen v družini) ali samo pomemben življenjski dogodek (začetek novega šolskega leta), lahko sprožijo nastanek anksiozne motnje. Pri bioloških dejavnikih pa velja omeniti nevrotransmiterja dopamin in serotonin, ki lahko povzročita anksioznost, ko sta zunaj meja svojega normalnega delovanja.

Kakšni so simptomi in znaki fobije pri otrocih? 

Simptomi specifične fobije lahko vključujejo izogibanje objektu fobije, strašljivo pričakovanje srečanja ter tako visoko stopnjo anksioznosti, da je otrokova običajna rutina motena. Na telesni ravni se lahko kaže kot povišan srčni utrip, potenje, tresenje, zasoplost, občutek dušenja, bolečina ali nelagodje v prsih, razdražen želodec, občutek omotice ali omedlevica, strah pred izgubo nadzora nad seboj, odrevenelost. Pri napadih panike se morajo pojaviti vsaj štirje od zgoraj naštetih simptomov z ali brez znanega in določljivega vzroka.

Pediater, otroški psihiater ali drug strokovnjak za duševno zdravje lahko fobije in anksiozne motnje pri otroku ali mladostniku diagnosticira po celovitem pregledu. Pomembno je, da starši znajo prepoznati odstopanja pri čustvih in vedenju otroka in poiskati pomoč strokovnjaka. Način zdravljenja se določi glede na: starost, splošno zdravstveno stanje in anamnezo otroka, obseg simptomov, vrsto fobije, pričakovanja glede poteka zdravljenja in toleranco otroka za določena zdravila. Zdravljenje pogosto vključuje tudi družinsko, individualno ali kognitivno-vedenjsko terapijo, kjer se otrok nauči metod za obvladovanje anksioznosti in napadov panike – če se ti pojavljajo. Pri nekaterih je potrebno tudi zdravljenje z zdravili. Velja poudariti, da igrajo starši pomembno podporno vlogo v celotnem procesu zdravljenja. Zgodnje odkrivanje in ukrepanje zmanjšata intenzivnost simptomov, izboljšata otrokov razvoj in kakovost življenja nasploh. 

Viri: KidsHealth / ChildMind / RaisingChildren