Psihosomatske težave, ki so posledica nakopičenih čustvenih napetosti in stresa, pogosteje prizadenejo posameznike, ki težje prepoznavajo in izražajo svoja čustva. Čeprav se bolezensko stanje izraža skozi telo, psihosomatske težave sovpadajo z drugimi duševnimi stiskami.

Ne le odrasli, z njimi se soočajo tudi otroci. V zgodnjem otroštvu otrok potrebuje starša in varen prostor, kjer lahko prepoznava čustva, spregovori o njih in se jih nauči uspešno uravnavati. Izredno pomembno je, da odrasli ustvarimo ustrezne pogoje, ki bodo otroku omogočili zdrav osebnostni razvoj.  Tako ga bomo opremili z orodji, ki so nujno potrebna za spopadanje z notranjimi in zunanjimi dejavniki. 

Kako prepoznati psihosomatske motnje?

Klasifikacijske bolezni opišejo psihosomatske težave kot zdravstvene motnje, ki so posledica nakopičenih čustvenih napetosti in se izražajo skozi telo. Razumemo jih kot preplet razvojnih, izkustvenih in zunanjih dejavnikov. So posledice vpliva misli in občutkov posameznika na telo, pri čemer bolezensko stanje nima organskega izvora. 

Psihosomatske težave zaznavamo skozi telesne odzive, ki se jih ne da medicinsko pojasniti. Mednarodna raziskava iz leta 2018 HBSC (Health Behaviour in School-Aged Children) je zajela podatke o doživljanju osmih psihosomatskih simptomov: glavobol, bolečine v želodcu, bolečine v hrbtu, občutek potlačenosti, razdražljivost, nervoznost, nespečnost in omotičnost.

Pri otrocih prepoznamo psihosomatske težave, ko pogosto tožijo za enako bolečino, katere izvora zdravniško ni mogoče potrditi (npr. otroka boli trebušček vedno ob istem času). V tem primeru je treba raziskati sprožilce stresa pri otroku, ali gre za vrstniške odnose, ločitev od staršev, strah pred neznanim, neuspehom ... Pomembno je, da se starši odzovejo in slišijo otroka ter mu stojijo ob strani, ko se ta spopada z neprijetnimi občutki. 

Zgodnejše obdobje otroštva

Psihosomatske težave v večini izhajajo iz nereguliranih, zatrtih čustev. Pogosto je to vzorec, ki ga je otrok spoznal v primarni družini. V nadaljnjih odnosih se ta vzorec ponavlja in dokler posameznik ne ozavesti tega, vztraja v odnosih, v katerih njegov notranji čustveni svet ostaja nepredelan. 

V zgodnjem obdobju otroštva otrok potrebuje odraslo osebo, ki regulira njegovo notranjo čustveno stanje. Potrebuje varen prostor, kjer lahko z odraslo osebo spregovori o svojih notranjih čustvenih stanjih (strah, razočaranje, sram, jeza ...) in jih z njo tudi skuša pravilno uravnavati. Neodzivnost starša oz. odrasle osebe na čustvena stanja otroka v otroku prebudi občutek osamljenosti. Otrok si na svoj način razlaga in predeluje čutenja, kar pa je pogosto odraženo v škodo otrok (otrok krivi sebe, je nemočen, čutenja potlači oz. v situaciji zamrzne ali zaradi svoje notranje napetosti nemir v sebi projicira na vrstnike). 

Starši lahko podarijo svojim otrokom nekaj najdragocenejšega – naučijo jih lahko regulacije svojih čutenj. S pogovorom o čustvih bogatimo čustveni besedni zaklad (pomagamo si lahko z različnimi slikanicami – Velika knjiga o čustvih je odličen primer). Izogibajmo se vpletanju otrok v konfliktne situacije znotraj odraslih odnosov, saj ujetost v konflikt v otroku povzroča slab občutek lastne vrednosti in prepogosto krepi v otroku krivdo (otrok lahko hitro dojame sebe kot krivega za slab starševski odnos). 

Odgovornost staršev je, da poskrbijo za varno, spodbudno in ljubeče družinsko okolje, kjer bo otrok lahko krepil psihofizično zdravje.

Starši, bodite pozorni!

Posamezniku psihosomatske težave predstavljajo čustveno stisko in hkrati delujejo na njegovo delovno okolje in dinamiko odnosov v njegovem okolju. Raziskave kažejo, da psihosomatske težave sovpadajo z drugimi duševnimi stiskami (anksioznost, hiperaktivnost, izoliranost, anoreksija, motnje hranjenja ...).

Če zgodnji odnosi ne vzpodbujajo prepoznavanja in izražanja čutenj ter predelovanja le-teh skozi pogovor, posameznik ob čustveni napetosti razvija obrambne mehanizme, ki posledično oblikujejo njegovo vedenje.

Za začetek je treba biti iskren do sebe in si dovoliti priznati, da telesni odzivi sporočajo, da potrebujemo v življenju spremembo. Če za spremembo potrebujemo pomoč, je smiselno iskati varen odnos, ki nam pri tem lahko pomaga (prijateljski, družinski, partnerski ali terapevtski). Zavedanje, da se lahko situacija izboljša, da lahko zmanjšamo bolečino, s katero se v tem trenutku soočamo, je zelo vzpodbudno.