Pravijo, da če si želite, da bo otrok odrasel v dobrega človeka, zanj porabite dvakrat manj denarja in dvakrat več časa. Se strinjate? 

Dejstvo je, da denar ne more nadomestiti ljubezni, zdravja in časa. V času odraščanja ima otrok veliko energije in vsrka vse, kar se okoli njega dogaja. Igraje se uči in preko igre spoznava svet, zakonitosti, odnose ... Vse, kar za to potrebuje, je čas in nekdo, ki ga ustrezno usmerja, mu je v oporo in mu nudi ustrezne pogoje za zdrav razvoj. Pri tem je pomembnejše, kako kakovosten je čas, ki ga starš in otrok preživita skupaj, kot pa sama količina časa. 

Čas, ki ga skupaj presedimo pred televizijo, ko vsak po svoje strmi v zaslon, ne odtehta nekaj minut intenzivne igre ali poglobljenega pogovora. Opažam, da se mnogi starši ne znajo sprostiti in se z otrokom igrati, mnogi se ne znajo pogovarjati, saj so prepričani, da otrok ni kompetenten sogovornik. V sodobni družbi se pogovarjamo o čustveno odsotnih starših, ki morda fizično so prisotni, a so čustveno nezreli, saj so osredotočeni le nase, v zadovoljevanje svojih lastnih potreb in ciljev. 

Taki starši vzgojo in varstvo svojih otrok najraje prelagajo na vrtec in stare starše, varuške, do informacij o otroku pa so nekritični in se pogosto odzovejo agresivno. Svojih otrok niti zares dobro ne poznajo, njihovo nezaželeno vedenje pa preusmerjajo ali prekinejo  z materialnimi stvarmi ali z izpolnjevanjem želja. Posledica takih ravnanj so razvajeni in nesrečni otroci. 

Na drugi strani pa so tako imenovani helikopterski starši, ki pa se zelo dobro zavedajo pomena zgodnjega otroštva in vseh odgovornosti, ki jih to obdobje prinaša. Kot helikopterji ves čas krožijo nad otrokovo aktivnostjo, jo usmerjajo, prevzemajo odgovornosti in obveznosti otrok, skrbno pazijo, da je vse načrtovano in da otrok ne doživi kakšnih nesreč, neuspehov ali frustracij. 

V takšnih starših se kopiči strah, tesnobnost in pretirana skrb, saj si želijo uspešnega, dobrega in srečnega otroka, svet pa je nepredvidljiv in tako nevaren. Če se ozrete okrog sebe, boste hitro opazili obe različici starševstva. Pa vendar smo bili vsi nekoč otroci in se verjetno spomnimo neskončnih ur, ki smo jih preživeli v domišljiji, kjer, če igra tako nanese, niti fizikalna pravila ne veljajo. 

Kaj pa naj v skupnem času starši počnejo z otroki? Katere so tiste dejavnosti, ki bodo koristile za njegov razvoj, počutje?  

Poudarila bi tri, zelo pomembne in po mojem mnenju ključne dejavnosti, ki jih zlahka obvlada vsak starš. Igra, branje knjig in pohodništvo. Igra je otrokova osnovna dejavnost in nič ni bolj prijetno kot opazovati otroke pri igri ter se po potrebi vključiti v dejavnost, ko vas otrok potrebuje, da npr. spijete namišljeno kavo ali pojeste namišljeno pecivo. 

Lahko pa se igrate družabne igre, npr. človek ne jezi se, kartate, igrate spomin ipd., torej igre s pravili, kjer se otroku ne popušča, ampak se ga nauči, da je treba prenesti zmage in poraze. Druga zelo pomembna stvar je skupno branje knjig ali otroških revij. Ob prebiranju otrokom primernih tekstov in opazovanju ilustracij z otrokom stkete posebno čustveno vez, kjer nastanejo pogoji za poglobljene debate, spoznavanje sebe in svojih ravnanj, presoj ipd. 

Z literarnimi liki se lahko poistovetimo ali pa presojamo njihove odločitve, moralne dileme, čustvena stanja in skupaj iščemo rešitve. Omenjam tudi pohodništvo. Mnogi starši in otroci se najlaže povežejo z gibanjem, ko skupaj premagujejo poti, opazujejo naravo in se ob tem pogovarjajo. Katerakoli stvar, ki jo z otrokom počnemo, naj bo primerna starosti in razvoju otrok, predvsem pa sproščena in naj družino povezuje.

Kako pomembno je spodbujanje ustvarjalnosti pri otroku in zakaj? Na kakšen način jo lahko spodbujamo?

Ustvarjalnost je izrednega pomena, da znamo preseči ustaljene vzorce, poiskati nove rešitve, ustvariti nekaj novega. Izraža se v vseh umetniških jezikih, pa tudi pri vsakdanjem delu, igri ... Ustvarjalnost je nekaj, kar bo v prihodnosti še pomembnejše, saj v naša življenja z velikimi koraki vstopa umetna inteligenca, ki ima izredne potenciale, a nima človeških lastnosti in človeške ustvarjalnosti.

Nekaterim otrokom je zvečer težko zaspati. Kaj priporočate za umirjanje otroka, odpravljanje strahu pred temo in stisko? Je to pogovor, branje, objem? Morda kombinacija vsega? 

Otroci poleg vsega znanja, izkušenj, igre in doživetij potrebujejo tudi varnost in sprejetost. Ljubezen, ki se v najbolj osnovnem bistvu odraža zgolj v tem, da se otrok lahko privije k nam, da nam zleze v naročje in nam nekaj pove. Ni lepšega na svetu, kot so večerni rituali z branjem pravljice, objemom in poljubčkom za lahko noč. Tako na prijeten, umirjen in z ljubeznijo prežet način sklenemo dan in se podamo v sanje. 

Zaradi nenehnih (močnih) dražljajev, preveč dolgega strmenja v zaslone, kaotičnosti v odnosih in življenju nasploh se otroci težje umirijo. Pri tem nam lahko pomaga zgolj umirjenost odraslih in rituali, ki morajo biti stalni in dosledni. Verjamem, da imajo prav zato otroci manj težav v vrtcih, saj so dnevni red in vsi rituali naravnani tako, da se otrok dobro počuti, ima občutek obvladovanja časa in prostora, časovnica pa določa tudi čas za intenzivne dejavnosti in čas za umirjanje. Prav na zadnjega pa starši pozabijo, če jim je lepo in se z otrokom zabavajo. 

Intenzivno preživeti in dinamični dnevi se pogosto končajo z neutolažljivim jokom, prepirom in celo poškodbami, ker zaradi lepega pozabimo na preutrujenost. Preutrujen otrok je razdražljiv, jokajoč in ga je težko umiriti. Ponoči otrok počiva, možgani pa predelujejo množico vseh podatkov, ki so jih prejeli čez dan, in domišljija uide izpod nadzora. Pojavijo se strahovi, ki so v predšolskem obdobju tudi razvojno pogojeni (npr. strah pred neznanim, temo, volkovi, roparji ...), še več pa jih je, če je otrok v stiku z neprimernimi vsebinami, ki presegajo njegov miselni svet in se z njimi ne morejo spopasti ter jih obvladati. 

Dovolj je že poslušanje večernih poročil in vsega, kar se dogaja po svetu, da otroka ponoči mučijo more. Tudi pravljice niso vse primerne za večerno uspavanje. Večina pravljic je odlična za uporabo podnevi, ko se o njih lahko pogovarjamo in razglabljamo. Naj branje pravljic ne bo le večerni ritual. Večer naj bo umirjen, pogovorimo se o dnevnem dogajanju in skupaj poslušajmo prijetno pravljico za lahko noč.

Z različnimi zgodbami in pripovedkami se lahko lotimo tudi različnih tem, o katerih bi se bilo dobro pogovoriti z otrokom. Recimo teme o nasilju, prijateljstvu, ljubezni, reševanju težav ... Je branje torej lahko tudi neke vrste terapija? Način, da otroka bolje spoznamo in ga lažje usmerimo pri reševanju morebitnih vsakdanjih situacij?  

Seveda je branje neke vrste terapija. Branje pravljic pa skupinska terapija, saj so preko pravljic hkrati otrok in starši, ali pa kar vsa družina, deležni nekakšne terapije. Že samo odnos, ki ga s tem gradimo, pogovori, zaupno in varno okolje, povezanost in izkazovanje naklonjenosti, ki smo jo ob skupnem poslušanju ali branju deležni, deluje terapevtsko na vse udeležence. Pravljične vsebine s svojimi tematikami in srečnimi konci posebej pozitivno vplivajo na odnos do sveta, na pozitivno naravnanost in premagovanje tesnobe. Ni lepšega in učinkovitejšega, kot da verjamemo, da bo (čeprav nekoč) vse dobro in prav.