Za razliko od konfliktov v drugih vrstah odnosov je razkol med starši in otroki v nasprotju s temeljnimi družbenimi pričakovanji tesne, trajne vezi. Vendar pa je ta boleča ločitev vse pogostejša, zlasti v zahodnih družbah, kjer imata individualna identiteta in avtonomija vse bolj prednost.
Glede na raziskavo univerze Cornell iz leta 2020 je skoraj 27 odstotkov odraslih izjavilo, da so pred kratkim izgubili stik z družinskim članom, 10 odstotkov pa jih je reklo, da je bil to starš – skoraj 7 odstotkov več kot desetletje prej.
Ker zapletena tema odtujenosti in travme iz otroštva postaja vse bolj razširjena, se bo ta trend verjetno nadaljeval, ko bodo odrasli otroci postavljali zdrave meje in prepoznavali travme, s katerimi so se soočali v življenju.
To pa so razlogi, zakaj se otroci včasih počutijo prisiljene pretrgati vezi s starši:
Ne priznajo lastnih napak
Mnogi toksični starši so nenehno v stanju obrambe, saj se želijo na ta način zaščititi. Namesto da bi pokazali ranljivost ali delali na čustveni inteligenci, se zaprejo pred svojimi otroki, njihove potrebe in marsikatera vprašanja ter dileme pa pustijo neizpolnjene. Odrasli otroci se za prekinitev stikov ali komunikacije s starši ne odločijo zlahka; ta odločitev skoraj vedno izvira iz desetletij travm, izkušenj in zamer zaradi neizpolnjenih potreb in toksičnosti. Kadar se starši ne želijo odkrito pogovoriti o tem in priznati svojih napak, s tem tvegajo odnos z otrokom.
Ne znajo odprto komunicirati
Odprta komunikacija je ključna za vsak zdrav odnos, bodisi s staršem ali romantičnim partnerjem. Ne samo, da pomaga pri reševanju konfliktov in izražanju empatije do drugih, zagotavlja zdrave poti za premagovanje travm iz otroštva, zlasti za odrasle otroke, ki se še vedno trudijo napredovati.
Otroci, ki so doživeli travmo in zlorabo s strani svojih staršev, imajo pogosto težave pri razvoju zdravih komunikacijskih stilov, ker so se v zgodnjem življenju nenehno prilagajali potrebam staršev. Z bremenom varovanja čustvene krhkosti svojih staršev med odraščanjem se odrasli otroci pogosto čutijo dolžne storiti enako v odrasli dobi, potlačiti svoje skrbi in občutke, da bi ohranili mir v odnosu. Ko to breme postane pretežko, zlasti zaradi stresa v odrasli dobi, ti odrasli otroci postanejo zamerljivi.
Ne spoštujejo osebnih meja
Kot nakazuje knjiga terapevtke Anne Catherine Boundaries: Where You End and I Begin, se ni mogoče izogniti nelagodju, ki ga prinaša postavljanje meja, zlasti v toksičnih družinskih odnosih ali z nezdravim družinskim članom. Vendar pa zdravi starši spoštujejo potrebe svojih odraslih otrok, fizične ali čustvene, medtem ko toksični starši te meje spodbijajo.
Na osnovni ravni je ena od glavnih značilnosti staršev, ki jo odrasli otroci pogosto zamerijo, nespoštovanje – otroci se med odraščanjem niso čutili slišane, razumljene in to nespoštovanje se je nadaljevalo v odrasli dobi. Zdrave meje so način, da se sčasoma vsi počutijo bolj udobno in če jih starš noče spoštovati, s tem še naprej zanika potrebe svojih otrok.
Kako lahko družine rešijo te težave?
Sprava med starši in otroki je mogoča, čeprav pogosto zahteva pristen trud, medsebojno spoštovanje in odprto komunikacijo. Tu je nekaj nasvetov, ki jih družine lahko upoštevajo pri premostitvi razkoraka:
Terapija: Družinsko svetovanje lahko staršem in otrokom pomaga bolje razumeti poglede drug drugega in se spopasti z dolgoletnimi težavami.
Priznajte pretekle napake: Mnogim otrokom lahko priznanje in iskreno obžalovanje staršev za pretekla dejanja pomaga obnoviti zaupanje.
Postavljanje meja: Dogovarjanje o mejah in njihovo spoštovanje lahko spodbudita bolj zdrav odnos, ki omogoča, da se obe strani počutita varno in spoštovano.
Razvijanje empatije: Tako starši kot otroci bi si morali prizadevati videti stvari iz perspektive drugega, zlasti ko gre za ideološke razlike ali prizadetost iz preteklosti.
Veliko primerov odtujenosti med starši in otroki izvira iz nerazrešene travme iz otroštva
Otroci, ki so doživeli zlorabo, zanemarjanje ali čustveno manipulacijo, se pogosto trudijo uskladiti te boleče spomine s svojo željo po družinski vezi. Starši morda ne zmorejo ali nočejo priznati svojih preteklih dejanj, zaradi česar otroci verjamejo, da bo ohranjanje odnosa le znova odprlo stare rane. Kot odrasli se lahko ti otroci odločijo, da je za njihovo dobro počutje potrebna distanca od tistih, ki so prispevali k njihovim travmatičnim izkušnjam.
Zdravi odnosi so odvisni od medsebojnega spoštovanja meja drug drugega
Vendar imajo nekateri starši morda težave s spoštovanjem čustvenih in psiholoških meja svojih otrok, tudi ko dosežejo odraslost. To se lahko kaže kot pomanjkanje empatije, pogosto kritiziranje ali nezmožnost podpiranja otrokove individualnosti. Če otrokovo duševno zdravje začne trpeti zaradi tega nadzorujočega vedenja, se lahko odloči, da se bo oddaljil in se na ta način zaščitil pred bolečino.
Odločitev, da otrok prekine vse stike s staršem, je le redko sprejeta zlahka. Za tiste, ki doživljajo odtujenost, je lahko pot do ozdravitve dolga in zapletena. Čeprav ni mogoče rešiti vsakega odnosa, lahko razumevanje dejavnikov, ki vodijo v odtujenost, pomaga tako staršem kot otrokom, da delajo v smeri medsebojnega spoštovanja, zdravljenja in, če je mogoče, sprave.
