Kdo je namišljen prijatelj? 

Otroci se med igro pogosto pretvarjajo, da njihove lutke znajo govoriti ali da imajo celo čarobne, nadnaravne moči. Toda nekateri otroci gredo še korak dlje in ustvarijo namišljenega prijatelja, ki ima v njegovem življenju pomembno vlogo. To so lahko bajeslovna bitja, živali, risani junaki, liki iz pravljic, igrača, ki je oživela ali katero koli drugo namišljeno bitje, ki zraste v otroški domišljiji in je vedno na voljo za zabavo. Lahko obstajajo le na določenih mestih, kot je denimo igralni kotiček ali otroška soba, morda pa se pojavljajo tudi za jedilno mizo ali na zunanjem igrišču. Mnogi otroci namišljene prijatelje obdržijo več mesecev, v nekaterih primerih (sploh, če ima pomembno vlogo v življenju otroka), pa lahko vztraja celo več let. Običajno imajo pozitivne lastnosti: so ljubeči, prijazni, veseli in lepi. Velikokrat predstavljajo tudi lastnosti, ki so podobne otrokovim, a se lahko skozi čas tudi spreminjajo.

»Namišljeni prijatelji so družbeni in psihološki pojav, pri katerem se prijateljstvo ali medosebni odnos razvija v domišljiji in ne v fizični resničnosti. Najpogosteje se pojavlja med 3. in 7. letom starosti, a v nekaterih primerih tudi kasneje.«

Zakaj si otrok ustvari namišljenega prijatelja? 

Mnogi starši domnevajo, da si otrok ustvari namišljenega prijatelja zaradi občutka osamljenosti, stresa ali drugih težav. Čeprav je vzrokov lahko več, pa gre v veliki večini primerov za normalen razvoj socialnih veščin, saj se v otrokovih očeh namišljen prijatelj z njim igra kjerkoli in kadarkoli, ga vedno posluša, lahko počne stvari, ki jih sam ne zmore, je poseben, ker pripada samo njemu in je nekdo, ki ne obsoja in ne išče napak. Gre za lik, ki je projekcija otrokovega sveta in je prav takšen, kot si ga sam želi. Vključitev v dialog z namišljenim prijateljem od otroka zahteva, da prevzame njegovo perspektivo – v povezavi s tem pa študije kažejo, da ti otroci bolje razumejo perspektivo poslušalca in opazovalca. 

Kakšne so prednosti namišljenih prijateljev? 

Ključne prednosti oziroma koristi namišljenih prijateljev so, da otroku nudijo priložnosti za: 

→oblikovanje in odkrivanje novih idej in razvoj domišljije;

→ vadbo socialnih veščin in komunikacijskih spretnosti;

→ boljše obvladovanje čustev; 

→ igranje novih vlog in osvajanje novih vedenj; 

→ lažje prehode skozi težja obdobja in nove rutine.

Namišljeni prijatelji pa so lahko v pomoč tudi staršem, saj lahko z njimi lažje načnejo tudi malce težje teme, obenem pa dajejo vpogled v otrokov um. Če opazujete, kako otrok komunicira z nevidnim prijateljem, se lahko naučite več o tem, kako razmišlja, kaj čuti, kaj mu je všeč in kaj mu ni. Ne zanikajte obstoja njegovega prijatelja, ampak ga raje povprašajte o tem, kdo je njegov prijatelj, kakšen je, kaj počne in podobno. Otrok bo zelo verjetno z veseljem delil podrobnosti o njem. 

Kdaj namišljen prijatelj postane težava? 

Večina otrok preraste svoje namišljene prijatelje v osnovni šoli, a velja poudariti, da ni togega starostnega mejnika, ko bi morali otroku postaviti mejo pri namišljenem prijatelju. Otroci razumejo, da njihov namišljeni spremljevalec v resnici ni tam, četudi morda zgleda tako. Čeprav je vse to normalen del otrokovega razvoja, pa je kljub temu potrebna pozornost, če odnos do tega nevidnega lika postaja izrazito negativen oziroma otrok postaja nastrojen proti njemu. To pomeni, da ga lahko otrok začne kriviti za vse, kar se mu slabega zgodi v šoli, doma, v odnosu s starši ali vrstniki. Ključni opozorilni znaki, da ta odnos negativno vpliva na otroka, so: tesnoba v bližini drugih otrok; strah pred namišljenim prijateljem; nepojasnjene spremembe v spalnih ali prehranjevalnih navadah otroka; nenehna škodljiva ali nesprejemljiva dejanja, za katera krivijo namišljenega prijatelja; pripovedovanje o negativnih ali travmatičnih izkušnjah namišljenemu prijatelju; ko ima otrok v začetku pubertete še vedno družbo namišljenega prijatelja. Ker vsak starš najbolje pozna svojega otroka, sploh, ko pride do negativnih odklonov v vedenju in čustvovanju, je pomembno obiskati pediatra oziroma strokovnjaka na področju duševnega zdravja. Posebna pozornost velja tudi v primeru, ko se otrok zdi odmaknjen, pasiven, se umika v svoj svet in ne loči med svetom domišljije in realnostjo.

Kaj pravijo raziskave? 

Študija, ki so jo izvedli raziskovalci na Univerzi v Oregonu, je pokazala, da ima do sedmega leta starosti 37 odstotkov otrok namišljenega prijatelja. Nekatere raziskave tudi kažejo, da so otroci z namišljenimi prijatelji bolj verjetno prvorojenci ali edinci, vendar to ne pomeni, da so pogostejši pri osamljenih otrocih. Pravzaprav študije celo kažejo, da so otroci, ki imajo namišljene prijatelje, precej družabni in ustvarjalni.

Viri: VeryWellFamily / WebMD / RaisingChildrenNet