Starostna meja, kdaj je posamičen otrok sposoben samostojno varno sodelovati v prometu, je sicer odvisna od njegove zrelosti in razvoja, vendar na splošno velja ocena, da se giblje nekje med osmim in 10. letom. Otroci do navedene starosti še niso sposobni celostno zaznavati vsega dogajanja v prometu, pravilno oceniti oddaljenost, hitrost in približevanje vozila, zavorno pot, vidnost, odzivni čas ter predvideti posledice nepravilnega ravnanja in nevarnosti. 

Veljajo za najranljivejše udeležence v prometu, zaradi svojih telesnih in psihičnih lastnosti potrebujejo posebno pozornost in pomoč vseh udeležencev ter smejo v prometu samostojno delovati šele, ko se starši, skrbniki oziroma rejniki prepričajo, da so sposobni razumeti nevarnosti in da so seznanjeni s prometnimi razmerami, so poudarili na policiji.

Starostna meja je po pojasnilih dr. Mateje Markl in dr. Irene J. Žmauc z javne agencije za varnost prometa smiselna zaradi različnih vzrokov. Otroci nimajo tako širokega vidnega polja kot odrasli in pozneje zagledajo vozila, ki prihajajo z leve ali desne. Ne vedo natančno, iz katere smeri se približuje vozilo, ne znajo dobro presojati hitrosti vozil in ocenjevati razdalj, ne razlikujejo dobro pojmov, kot sta levo in desno. 

Niso zmožni dolgotrajne osredotočenosti, hitreje jih lahko kaj zmoti in pritegne, tako da lahko čisto pozabijo na približujoča se vozila in jih spregledajo. Obenem še ne razumejo posploševanja in uporabe splošnih pravil, kot je denimo pravilno prečkanje ceste, ter zaradi kognitivnega razvoja ne znajo dobro predvidevati prometnih situacij. Vse nanizano pa je seveda ključno za prometno varnost v kritičnih situacijah, sta izpostavili.

Kdaj gre lahko otrok sam v in iz šole ter na šolski avtobus?

Tudi zakonodaja ob upoštevanju razvojnih značilnosti predvideva nekaj starostnih omejitev. Zakon med drugim določa, da mora otroke na poti v vrtec in prvi razred osnovne šole ter domov praviloma spremljati polnoletna oseba. Dopuščene pa so določene izjeme in so lahko spremljevalci tudi otroci, starejši od 10 let, a le z dovoljenjem staršev, skrbnikov oziroma rejnikov. Obenem lahko prvošolčki prihajajo v šolo tudi brez spremstva, vendar zgolj v območju umirjenega prometa in v območju za pešce ter če dovolijo starši, skrbniki oziroma rejniki, sta pojasnili sogovornici. 

Otroci v drugem razredu lahko torej sami hodijo v in iz šole, pri čemer sta zanje obvezna rumena rutka in odsevnik. Kdaj pa gre lahko otrok sam na šolski avtobus? Zakonodaja izrecno ne določa meje, a po obrazložitvi sogovornic: "Iz zgoraj pojasnjenega izhaja, da gre lahko otrok na šolski avtobus sam v drugem razredu, če so starši prepričani, da bo varno zmogel, da je sposoben razumeti nevarnosti v prometu in da zmore varno sodelovati v prometu. Na šolski avtobus lahko gredo tudi prvošolci, če imajo spremljevalca, starejšega od 10 let, in če starši dovolijo."

Kdaj lahko otrok sam kolesari po cesti?

Kako pa je s samostojnim kolesarjenjem v prometu? Zakon določa, da lahko otroci opravljajo kolesarski izpit po dopolnjenem 10. letu. Zakaj ne prej, če znajo kolesariti že mlajši? "Otroci si prve kolesarske spretnosti pridobijo pri štirih ali petih letih starosti, ko se vozijo na domačem dvorišču, igrišču, v spremstvu odraslih. Za samostojno vožnjo v prometu pa so sposobni šele, ko so stari okrog 10 let, kažejo razvojne značilnosti," sta razložili dr. Mateja Markl in dr. Irena J. Žmauc.

Otrok do šestega leta sme voziti kolo le na pešpoti ali v območju za pešce, v spremstvu polnoletne osebe pa tudi v območju umirjenega prometa. Otrok do 14. leta starosti, ki nima opravljenega kolesarskega izpita, sme voziti kolo po cesti le v spremstvu polnoletnega, ki lahko ob upoštevanju prometnih razmer spremlja največ dva otroka. V prometu sme samostojno voziti kolo tudi otrok, star najmanj osem let, ki je opravil kolesarski izpit in ima pri sebi veljavno kolesarsko izkaznico, in starejši od 14 let. 

Zakon torej dopušča možnost, da otroci opravljajo kolesarski izpit že pri osmih letih, a zaradi razvojnih značilnosti, ko prej težko ocenjujejo hitrosti in razdalje ter predvidevajo nevarnosti, "priporočamo, naj ga opravljajo po 10. letu. Čeprav lahko izjemoma pristopijo h kolesarskem izpitu že pri osmih letih, a le, če imajo veliko kolesarskih izkušenj, so zelo spretni in zreli ter imajo enostavno pot do šole z manj prometa in s kolesarsko stezo."

Kako otroku pomagati, da bo varen v prometu?

V vsakem primeru in vedno je na starših, rejnikih oziroma skrbnikih presoja varnosti in zrelosti. Mi smo namreč zakonsko dolžni skrbeti ali izvajati nadzorstvo nad otroki, ko so udeleženi v cestnem prometu. Zatorej v dvomu poskrbimo za spremstvo, četudi je otrok starejši, kot so zakonsko starostne omejitve. 

Predvsem pa ga je treba uvesti v svet prometa. "Spremstvo odraslega v prvem razredu in v vrtcu je namenjeno spoznavanju šolske poti, učenju prometnih pravil in utrjevanju ustreznega ravnanja v prometu. Odrasli, največkrat starši, vmes seznanjamo otroka s prometnimi razmerami na prometnih površinah, spremljamo, koliko je sposoben razumeti nevarnosti in varno sodelovati v prometu," sta pozvali dr. Mateja Markl in dr. Irena J. Žmauc.

Staršem, skrbnikom in rejnikom svetujeta, naj otroke peš spremljajo na poti v vrtec in šolo ter jih vmes seznanjajo s prometnimi pravili ter jih učijo z ustreznim zgledom. Pot naj poteka počasi in ob upoštevanju vseh pravil. Uvajanje v samostojnost naj bo postopno, saj gre za dolgotrajen proces, ki ga ni možno pospešiti. 

"Otroku najprej povemo in razložimo, kakšno je pravilno vedenje v prometu, ter mu pojasnimo, kakšne so možne nevarnosti. Nato mu pokažemo pravilno vedenje in razložimo pravilno sosledje: na primer pred prečkanjem ceste na prehodu za pešce se ustavim, pogledam levo in desno ..." sta opisali. Nato skupaj pravilno prečkamo cestišče in mu znova obrazložimo ustrezno vedenje. Sčasoma lahko nato tudi otrok sproti naglas razlaga svoje početje, ob pravilnem vedenju ga hvalimo in spodbujamo ter ga ob nepravilnostih in nevarnostih popravljamo in opozarjamo. 

Starši, skrbniki oziroma rejniki naj otroke v prometu opazujejo in ocenijo, ali razumejo, kar so jim razložili in pokazali o prometu, prometnih znakih, kolesarjenju, priporočajo na policiji. Prav tako dodatno izpostavljajo, da je v prometu zelo veliko za otroke potencialno nevarnih situacij, ki jih je težko vse predvideti in opisati. Za čim večjo varnost priporočajo, naj starši in otroci pred samostojno hojo v šolo in domov večkrat prehodijo pot ter naj jih vmes opozarjajo na vse nevarnosti. 

Omenili so denimo, da jih je treba naučiti in jim dejansko prikazati, kako pravilno prečkati cesto na prehodu za pešce ter železniške tire na prehodu ceste čez progo, ob dvignjenih zapornicah in ko ne gori utripajoča rdeča luč z zvočnim signalom, ter jih posvariti, da vozilo zaradi teže in hitrosti pogosto ne moreta pravočasno ustaviti.

Izjemno oziroma najbolj pomemben pri vzgoji otrok za samostojno udeležbo v prometu pa je zgled. Otroci se praviloma zgledujejo po svojih starših, skrbnikih, rejnikih in starejših bratih ali sestrah, zato je ključno, da se vsi skupaj držimo cestno-prometnih pravil, da ne prečkamo ceste na prehodu za pešce pri rdeči luči ali izven prehoda. 

Na policiji so prav tako pozvali vse voznike in druge udeležence, naj bodo še posebej pozorni na otroke, ki se morajo počutiti varno v prometu. "Vozniki naj ustavijo pred prehodom za pešce in omočijo otrokom varno prečkanje ceste. Če opazijo, da so otroci nezbrani in nezanesljivi, naj jim po potrebi pomagajo prečkati cesto. Če vidijo, da je z dvorišča, izza žive meje ali ograje na cesto priletela žoga, naj zmanjšajo hitrost vožnje, saj lahko upravičeno pričakujejo, da bo za njo stekel otrok."

Otroci smejo samostojno sodelovati v prometu šele, ko se starši, skrbniki oziroma rejniki prepričajo, da so sposobni razumeti nevarnosti in da so seznanjeni s prometnimi razmerami. Tako je na njih presoja, pri kateri starosti so dejansko sposobni sami varno hoditi iz šole in domov, pospremiti mlajšega sorojenca in samostojno kolesariti. Na nas vseh pa je, da jih čuvamo, da kot vozniki in udeleženci v prometu prilagodimo hitrost razmeram, upoštevamo pravila in hitrostne omejitve. Še posebej bodimo pozorni na najmlajše, ker oni (še) ne zmorejo in se morajo še naučiti. Pomagajmo jim biti varni na poti v samostojnost.