Rizični faktorji za razvoj nasilniškega vedenja

Nekateri ustrahovalci so veliki, nekateri priljubljeni, spet drugi so lahko samotarji. To pomeni, da ne obstaja samo en tip oseb, nagnjenih k nasilju, samo ena vrsta ustrahovanja in prav tako ne obstaja samo en vzrok za takšno vedenje. Pri tem igrajo veliko vlogo številni faktorji, kot so osebnostne značilnosti, videz, samozavest, psihične težave in družinsko ozadje. V nadaljevanju so izpostavljeni trije dejavniki tveganja za razvoj nasilništva. 

Dejavniki družinskega tveganja: Otroci iz družin, kjer vlada nasilje, imajo večjo verjetnost za razvoj nasilništva, saj v njihovem okolju vladajo agresija, manipulacije, veliko jeze, neurejeni odnosi, odvisnosti ... Tudi otroci, ki so vzgajani permisivno in imajo popustljive starše, ki jim ne postavljajo ustreznih mej, so pogosteje nasilni. 

V družinah velja omeniti še ustrahovanje bratov ali sester. Pri sorojencih se tako včasih dogaja, da se eden psihično ali fizično znaša nad drugim. Tisti, ki je v tem odnosu žrtev, lahko postane nasilen nad drugimi vrstniki, da bi si s tem povrnil občutek moči in kontrole ali pa da bi s tem posnemal svojega sorojenca. 

Dejavniki osebnostnega tveganja: Otroci, ki imajo določene lastnosti, so bolj nagnjeni k ustrahovanju. V tem delu velja omeniti otroke z nizko samopodobo, saj jim ustrahovanje daje občutek moči in nadzora, kar jim v njihovem življenju pogosto manjka. Z nasilnimi podvigi tako skrivajo občutek nizke lastne vrednosti. So tudi otroci, ki so do drugih zelo negativno nastrojeni, kar pomeni, da lahko obsojajo njihov videz, inteligenco in sposobnosti. 

Lahko so celo nestrpni do drugih ras, kultur, veroizpovedi in življenjskega sloga. Velik del tega ustrahovanja izvira iz strahu, nerazumevanja ali pa se ga naučijo doma. V tem delu velja izpostaviti hrepenenje po moči, kamor spadajo predvsem otroci, ki si želijo biti glavni. Zanje je značilno, da z drugimi sodelujejo le takrat, ko so ti podrejeni, ko pa stvari ne obvladajo več, začnejo z ustrahovanjem. Tudi otroci s pomanjkanjem empatije se pogosto zatekajo k ustrahovanju. 

Ali ne morejo ali nočejo razumeti občutkov drugih in na nek način vedno krivijo žrtev. Težave z nasilništvom se pojavljajo tudi pri otrocih, ki imajo nizko toleranco za frustracijo. Večina otrok se nauči spopadanja z izzivalnimi situacijami, a nekaterim se zdi neznosno, če ne dobijo ali izsilijo želenega. Da bi prišli do rezultata, ustrahujejo druge.

Dejavniki vedenjskega tveganja: Včasih nekateri otroci razrešujejo težave z ustrahovanjem in ne z zdravimi oblikami komunikacije in sodelovanja. Eden takšnih je delovanje z agresijo. Agresivni otroci imajo pogosto slab nadzor impulzov, zato se zatečejo k prevladi in prisili. Lahko udarjajo, brcajo, ščipajo, lasajo in grozijo, namesto da bi komunicirali. Pomembno je izpostaviti tudi zlorabo fizične moči za ustrahovanje. 

Takšni otroci situacije nadzirajo tako, da druge otroke naredijo šibke in nemočne. Podobno velja za namerno hujskanje k izključevanju drugih, da bi s tem pridobili priljubljenost, moč in prijatelje. Takšen otrok nagovarja druge, naj se ne družijo z določeno osebo, kar pogosteje vidimo v skupinah deklet. Še eden od razlogov za ustrahovanje pa je tudi ta, da se nekateri s tem le borijo pred drugimi nasilneži. Tako so obenem žrtve in ustrahovalci, saj s tem kompenzirajo svoje občutke.

Kdo so najpogosteje žrtve ustrahovalcev? 

Veliko je lahko razlogov, zakaj je otrok ustrahovan. To so lahko velike osebnostne razlike, neujemanje, priljubljenost, uspešnost, videz ali kaj tretjega. Pa vendar obstajajo nekatere značilnosti, ki povečujejo možnost za ustrahovanje, pomembno je le vedeti, da se ti otroci ne bi smeli spreminjati le zato, da bi se izognili nasilnemu vrstniku. 

Med pogostejše tarče nasilnežev pogosto spadajo uspešni otroci, ki zaradi svoje nadarjenosti, inteligence, uspeha, kreativnosti dobijo veliko pozitivne pozornosti vrstnikov, učiteljev in staršev, zato se nasilniki ob njih počutijo manjvredne in ljubosumne. Uspešne otroke ustrahujejo v upanju, da bi v njih prebudili negotovost in nezaupanje vase. 

Poleg uspešnih velja omeniti tudi priljubljene otroke, kar zlasti velja pri dekletih. Povprečna dekleta so namreč pogosteje sovražno nastrojena na tiste, ki ogrožajo njihovo priljubljenost. Veliko relacijske agresije je neposredno povezane z vzpenjanjem po družbeni lestvici, posledice pa so obrekovanje, zaničevanje, spletno trpinčenje, širjenje govoric ... 

Pogosta tarča so tudi ranljivi otroci, ki imajo nizko samopodobo, so bolj vase zaprti, tesnobni, osamljeni. Nasilneži jih izberejo predvsem zato, ker so zanje lahka tarča in je manj verjetno, da se jim bodo upirali. Večina nasilnežev se želi počutiti močne, zato pogosto izberejo otroke, ki so šibkejši od njih. 

V to kategorijo sodijo osamljeni otroci, ki nimajo prijateljev. Raziskave kažejo, da če ima otrok vsaj enega prijatelja, se njegove možnosti, da postane žrtev nasilneža, drastično zmanjšajo. Tudi izrazite telesne lastnosti, ki so drugačne in edinstvene, pogosto pritegnejo pozornost nasilneža. Žrtev je tako lahko izrazito visoka ali nizka, ima prekomerno telesno težo, nosi očala, ima akne, velik nos ali ušesa ... 

Pogosto je tovrstno ustrahovanje zelo boleče in škoduje samozavesti žrtve. Tarče so pogosto otroci s posebnimi potrebami, različnimi boleznimi, motnjami ali invalidnostjo. Nasilniki se norčujejo iz njihove hibe, lastnosti, primanjkljajev, kar sproži še dodatno stisko. V tem primeru je zelo pomembno, da imajo ti otroci ustrezno podporo. 

Seveda pa ne gre izvzeti niti otrok z drugačnimi verskimi, kulturnimi in rasnimi ozadji, ki so pogosto žrtve posameznikov, pri katerih sta v ospredju nerazumevanje in nestrpnost do drugačnosti. 

Kaj lahko stori starš, če opazi, da je otroka strah? 

Če opazimo, da se je otrok začel nenavadno vesti, se je zaprl, je postal nenavadno agresiven, izkazuje odpor pred šolo, je to znak, da se nekaj dogaja. Pomembno mu je stopiti naproti s pogovorom in poslušanjem. Priporočljiv je tudi posvet z učiteljico, razredničarko in/ali šolsko psihologinjo. Žrtve nasilnežev lahko zelo dolgo trpijo in nikomur ne potožijo, kaj doživljajo, kar ima lahko velik vpliv na akademski uspeh, čustven razvoj, zdravje. 

Vir: VeryWellFamily / PsychCentral