Ozadje Pepelkinega fenomena

V zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja se je pojavila teorija o povezavi med nebiološkimi starši in trpinčenjem otrok. Leta 1973 je forenzični psihiater Scott povzel informacije o vzorcu smrtnih primerov pretepenih otrok, storjenih v afektu jeze, in ugotovil, da je 52 odstotkov storilcev očimov. Na podlagi zbranih dokazov, zapisov in poročil se je vse bolj začela izrisovati teorija, ki jo v populističnem jeziku imenujemo 'Pepelkin fenomen'. 

Ko je tarča nebiološkega starša izbran otrok

O fenomenu Pepelke torej govorimo takrat, ko nebiološki starš izvaja psihično in/ali telesno nasilje nad enim od otrok v družini. V primeru, ko je v družini več otrok, je običajno izbran le eden od njih. Otrok tako postane tarča za vse frustracije in nepredelano jezo, ki običajno temelji na pretekli travmi tega starša. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s posttravmatsko stresno motnjo, celo menijo, da izbran otrok (žrtev) lahko nasilnega starša celo spominja na nekoga iz njegove preteklosti, morda nekdanjega partnerja, zaradi česar se ta nad njim izživlja. Kaže se tudi, da je nasilje še bolj prisotno, če starša moti osebnost otroka ali če ima otrok posebne potrebe (npr. invalidnost). Kot že zgoraj omenjeno, strokovnjaki menijo, da lahko otrok celo spomni nasilnega starša na travmo, ki jo je ta nekoč doživel, zato ne gre izključiti, da imajo zlorabljajoči starš tudi sam zgodovino zlorabe. 

Obstajajo številne raziskave o značilnostih nasilnih bioloških ali nebioloških staršev. Kažejo pa, da imajo ti starši običajno nizko samopodobo, slabo kontrolo impulzov, nizko toleranco za frustracije, neprimerno izražanje jeze, slabe starševske sposobnosti, depresijo ali druge težave z duševnim zdravjem. 

Posledice travme segajo v odraslost

Fenomen Pepelke je še kako resničen in tisti otroci, ki so bili žrtve nasilnega (nebiološkega) starša, se zelo pogosto s posledicami borijo tudi v odraslosti. V mnogih primerih se bojijo bližine sočloveka in trpijo zaradi nezmožnosti vzpostavljanja pristnih stikov z drugimi. Ker v najranljivejših letih niso izkusili ljubezni, ne vedo niti, kako bi jo dajali, niti kako bi jo prejemali. Ker ostanejo brez odgovorov, zakaj je nasilen starš ravno njih izbral za žrtev, imajo pogosto neurejene odnose s sorojenci. Ena najbolj tragičnih posledic zlorabe pa je, da se žrtev v odraslosti zelo pogosto znajde v zlorabljajočem partnerskem odnosu, v katerem znova odigrava vse to, kar je nekoč že. Čeprav je nasilen odnos zadnje, kar bi si želel, je ravno to najbolj znano, domače. Tako se nehote in nevede ujame v začaran krog občutkov strahu, žalosti, zavrženosti, terorja ... Za žrtve nasilja je izrednega pomena dolgotrajna psihoterapevtska pomoč, s pomočjo katere postopoma predela travmatično izkušnjo. 

Viri: PsychologyToday / MomsCom