Če imate doma perfekcionista, potem iz prve roke veste, kako težko je lahko. Raztrgani papirji, vztrajanje ob učenju pozno v noč in epizode joka ob ne dovolj dobrih učnih ali športnih dosežkih, so le nekateri primeri, ki ste jim priča. Izrazita težnja k popolnosti nedvomno terja davek in če je nenadzorovana, ima lahko dolgoročne posledice. V redu je, če je otrok zdravo ambiciozen, a ne, če so pričakovanja, ki jih goji do sebe, nerealna. 

Za perfekcionistične otroke je značilno razmišljanje vse ali nič in nase vršijo izjemno visoke pritiske. Vse, kar se ne izide po njihovih željah, je zanje katastrofalen neuspeh. Ko dosežejo to, kar so si zadali, pa v resnici ne zmorejo zares uživati v uspehu, saj ga pogosto pripisujejo sreči in naključju, obenem pa jih skrbi, da ne bodo mogli ohraniti visokih standardov. Znajdejo se v spirali nenehne težnje po boljšem, višjem, uspešnejšem.

"Študije so pokazale, da so starši z visokimi pričakovanji in lastno nagnjenostjo k perfekcionizmu močno povezani s perfekcionističnimi otroki."

Različni tipi perfekcionizma

- Perfekcionisti usmerjeni v druge: drugim osebam postavljajo nerealno visoka merila;

- Vase usmerjeni perfekcionisti: nerealna pričakovanja usmerjajo vase;

- Družbeno predpisani perfekcionisti: verjamejo, da imajo druge osebe, kot denimo starši, trenerji, učitelji, do njih nadpovprečno visoke zahteve.

Kako prepoznamo perfekcionizem pri otroku

Znaki perfekcionizma se sicer razlikujejo glede na starost otroka in vrsto perfekcionizma. A na splošno lahko simptomi perfekcionizma vključujejo: težave pri izpolnjevanju nalog, ker delo nikoli ni "dovolj dobro"; visoka tesnoba ob neuspehu; visoka občutljivost na kritiko; nizka frustracijska toleranca, ko je storjena napaka; odlašanje, da bi se izognili zahtevnim nalogam; samokritičnost; težave pri sprejemanju odločitev ali določanju prednostnih nalog; lahko so zelo kritični do drugih.

Kaj se skriva v ozadju perfekcionizma?

Raziskovalci menijo, da obstaja več dejavnikov tveganja, ki lahko prispevajo k perfekcionizmu pri otrocih.

Akademski pritiski: Otroci se bojijo, da se zaradi slabšega uspeha oziroma ne dovolj visokih ocen ne bodo mogli vpisati na želeno šolo, ali pa poskušajo biti popolni zaradi štipendije. Ti akademski pritiski lahko vodijo do načina razmišljanja, da le s popolnostjo lahko v življenju nekaj dosežejo.

Biološki dejavniki: Raziskave kažejo, da je perfekcionizem tesno povezan z nekaterimi duševnimi motnjami, kot so denimo obsesivno-kompulzivna motnja in motnje hranjenja. Zaradi tega znanstveniki domnevajo, da lahko obstaja biološka komponenta perfekcionizma.

Želja po ugajanju: Nekateri otroci želijo pridobiti občudovanje in naklonjenost tako, da pokažejo, da so lahko popolni v vseh pogledih. To lahko izvira iz želje po ugajanju staršem ali pa je to edini način, s katerim dobijo pozornost.

Nizka lastna vrednost: Ti otroci mislijo, da so vredni toliko, kolikor so dobri in visoki njihovi rezultati. Perfekcionisti se po navadi osredotočajo na svoje napake in minimizirajo svoje dosežke, kar pa jim preprečuje, da bi se kdaj počutili dovolj dobro.

Vplivi staršev: Če otroka hvalimo, da je najpametnejši in najbolj sposoben otrok v šoli, bo lahko začel verjeti, da so napake slabe ali nedopustne in da mora uspeti za vsako ceno.

Starši, ki so perfekcionisti: Starši, ki so perfekcionisti, bodo bolj verjetno vzgojili perfekcionistične otroke, kar pogosto izhaja iz naučenega vedenja oz. medgeneracijskega prenosa.

Družinske nefunkcionalnosti: V družinah z visoko stopnjo nepredvidljivosti (npr. zasvojeni starši) se lahko zelo občutljiv otrok oklepa perfekcionizma kot sredstva za občutek nadzora.

Senzacionalizem uspeha in neuspeha: Mediji nekatere ljudi pogosto prikazujejo kot popolne, vse od elitnih športnikov do pop zvezd, kar je ob vzponu družbenih omrežij še toliko bolj intenzivno. Po drugi strani pa medijske zgodbe poudarjajo, kako je samo ena napaka nekoga pripeljala do propada. Tovrstne zgodbe lahko mlade nagovarjajo, da morajo biti popolni v vsem, kar počnejo.

Travma: Travmatične izkušnje lahko otroke vodijo do občutke neljubljenosti in nesprejetosti, če ne bodo vedno popolni za druge.

Perfekcionizem ne obljublja uspeha, pogosto ima ravno nasproten učinek.

Izrazita zaskrbljenost zaradi morebitnih napak in neuspeha malim perfekcionistom preprečuje, da bi poskušali nove stvari in si upali zdravo tvegati. Zanje je značilno, da pogosteje skušajo prikriti svojo bolečino in nemir, saj čutijo, da morajo navzven izgledati popolno. Ker se čutijo prisiljene izogibati se napakam, so ves čas pod velikim stresom. Izpostavljeni so večjemu tveganju za depresijo, tesnobo in druge težave v duševnem zdravju.

Kako pomagati otroku s perfekcionističnimi težnjami

- Najprej pobrskajmo po sebi in se vprašajmo, kako se sami soočamo z izzivi, koliko smo zahtevni do sebe in drugih ter kakšen zgled smo otroku.

- Pohvalimo otrokov trud in ne rezultat, saj dosežki niso edina pomembna stvar v življenju.

- Pogovarjajmo se o ciljih, ki jih želi doseči – če ti zahtevajo popolnost, izpostavimo nevarnost nerealnih ciljev.

- Delimo svoje zgodbe o padcih in neuspehih, saj bo otrok tako videl, da ni to nič tragičnega in usodnega.

- Pogovarjajmo se z otrokom o zdravih načinih obvladovanja neuspehov in z njimi povezanim razočaranjem.

- Spremljajmo svoja pričakovanja do otroka – morda nanj zavedno ali nezavedno pritiskamo? Če ne dosegajo naših ciljev ali se sploh ne trudijo, lahko od otrok pričakujemo preveč.

- Namesto samokritičnosti, učimo otroka sočutja do sebe, kamor spada tudi pozitiven samogovor.

- Nikoli ne primerjajmo otroka z drugimi vrstniki ali sorojenci, saj to ustvarja v njem še več napetosti in dvomov vase.

- Spodbujajmo sprostitev in počitek, saj je to pomemben del uravnoteženega življenja.

Viri: ChoosingTherapy / VeryWellFamily