Kaj točno je permisivna vzgoja?

Gre za vzgojni model, ki ga je opredelila Diana Baumrind v 20. stoletju in se nanaša na tiste starše, ki so ljubeči, topli in poslušni do svojih otrok, vendar od njih ne zahtevajo veliko. Permisivni starši želijo biti prijatelji svojih otrok, izogibajo se konfliktom z njimi in jih skoraj ne nadzorujejo. Preveč so odzivni na njihove potrebe do te mere, da rahlo delujejo kot njihovi sužnji, disciplinirajo pa jih na nedosleden način. Nekega dne jih bodo morda kaznovali za slabo vedenje v šoli, drugi dan pa bo isto vedenje ostalo nekaznovano.

Zakaj se jo odsvetuje?

Pedagog, vzgojitelj in avtor knjig o vzgoji otrok Marko Juhant v svojem članku o permisivni vzgoji poroča, da taka vzgoja otroka omejuje pri razvoju, ni v otrokovem najboljšem interesu, hitro postane problem za starše, otroku omogoči, da doživi vse, še preden odraste in proizvede nezadovoljne, razvajene odrasle osebe. 

Eden izmed problemov se pojavi pri ...

... razvoju! Starši s permisivno vzgojo namreč omogočajo razvoj, ampak le razvoj v smeri otrokovih želja in interesov, ne pa v tistem, česar je sposoben. Modernega otroka verjetno niti ne bo zanimal razvoj telesnih ali umskih sposobnosti, temveč obvladovanje igric, kako dobiti rojstnodnevno darilo, ki si ga želi, in kako biti kul med vrstniki. Taka vrsta veščin vašega otroka ne bo pripeljala do resnične sreče in uspešnega življenja.

Ni v otrokovem najboljšem interesu?

Če otrok ves čas prejema vse, kar si želi, in je nenehno zadovoljen, to morda prinaša trenutke sreče, vendar ima takšen pristop dolgoročno negativne posledice. Permisivni starši se trudijo, da bi bilo otroku ves čas zanimivo in ga zato ne obremenjujejo z nalogami, ki zahtevajo več truda. Starši tako lahko menijo, da šola "zlorablja" njihovega otroka, saj otrok naleti na ovire, ki jih starši ne podpirajo – dobijo npr. težjo nalogo iz matematike, kar pa njim ni sprejemljivo, saj otroku predstavlja stres. Ta se lahko trudi pri tistem, kar starši odobravajo, pri drugih stvareh pa ne, in ravno to je problematično. Takšni starši se nato pritožujejo nad učitelji, ko otrok ne dela in ne vadi, kar vodi do neupravičene pobude. Takšen pristop ga nikakor ne pripravlja na resnične življenjske izzive, kjer se ponavadi ne spopadamo z zabavnimi nalogami, pa jih vendarle moramo znati opraviti.

Starši niso zadovoljni z izidom

Ob odsotnosti mej so starši sprva zelo popustljivi in razumljivi, a ko otrok ne doseže želenih rezultatov, hitro postanejo preveč zahtevni ali celo agresivni. Temu nato postavijo omejitve, ki pa jih on stežka upošteva, saj mu tega nikoli ni bilo treba, ob kršitvi omejitev pa nima nobenih posledic. Namesto konkretnih sankcij se permisivni starši raje odločijo za pogovor, s katerim otroku sporočajo, da neupoštevanje pravil ne vodi v nič hudega. Otrok tako še naprej dela stvari po svoje, starši pa so v vedno večjem stresu zaradi nezmožnosti obvladovanja njegovega vedenja.

Otrok že kot najstnik doživi vse?

Ker se starši posvečajo le otrokovim željam in jim je njegov trenutni užitek najpomembnejši, ta že v najstniških letih da skozi vse, kar se mu zdi takrat zanimivo, kot so droge, kraje, nepremišljena spolnost, ilegalni, na hitro pridobljeni zaslužki, kar pogosto vodi do kazenskih ovadb, glob ali pozneje celo do zapora. Otrok pogosto zapade v depresijo, ko pride do takih posledic njegovih dejanj, saj tega prej nikoli ni izkusil na lastni koži. On je pač delal vse po svoje, ker je bilo staršem dovolj, da se ima lepo. Tako izgubi še tisto malo motivacije in zagnanosti, ki ju je premogel, saj se mu zdi, da ga v življenju ne čaka več nič boljšega in vznemirljivejšega – on je namreč že vse dal skozi. 

V kakšnega odraslega odraste tak otrok?

Takšni otroci se ponavadi razvijejo v nesamostojne odrasle, ki so odvisni od starševske in druge pomoči, ker se jim ne ljubi delati. Požvižgajo se na želje bližnjih, pomembno je le, da so njihove zadoščene, ko jim pa nekdo nasprotuje, pa se jim to ne zdi pošteno. Seveda, da ne, če so jim starši vcepili, da je edino prav tisto, kar osrečuje njih. Taki odrasli znajo celo postavljati sebe pred svoje otroke. Če otroci sredi noči jočejo, se bodo že sami umirili – oni se namreč morajo naspati, da se bodo zjutraj zbudili brez podočnjakov, v skrajnem primeru pa vedno pošljejo drugega starša otrokom na pomoč. Ne pomislijo na dolgoročni učinek njihovih dejanj, le na trenutek, v katerem se nahajajo. Zaradi takih egocentrikov pa po krivem najbolj trpijo njihovi bližnji.

Najprej je treba upoštevati otrokove potrebe, šele nato želje. Meje so ključ do uspeha, znati pa jih je treba implicirati na učinkovit način, tako da se otrok zaveda posledic, če jih ne upošteva. Naj vas ne zavedejo tiste nedolžne, skoraj vlažne očke – treba se jim je znati upreti in pomisliti na dolgoročno korist vaše vzgoje.