"Način, kako starš izraža frustracijo in kako se sooča s situacijo, lahko močno vpliva na otrokov razvoj in zdravje nasploh."

3 tipi kričanja

- Reaktivno kričanje: Gre za povsem impulziven odziv na otrokovo dejanje, ki ga običajno povzroči presenečenje, šok, strah ali jeza. Starši v teh situacijah pogosto zavpijejo refleksno, ne da bi premislili. Skoraj vsak starš kdaj pa kdaj to stori (npr. radovedni malček želi vtakniti vilice v električno vtičnico). Povzdigovanje glasu je razumljivo, ko je treba dejanje takoj ustaviti ali ko je starš ujet nepripravljen. Tovrstna reakcija se pojavi v skoraj vsaki družini in ne bo povzročila trajne psihološke posledice otroku, saj ne izhaja iz agresije.

- Kričanje zaradi utrujenosti, izčrpanosti: Ko so starši fizično ali čustveno izčrpani, se njihova potrpežljivost in sposobnost obvladovanja zahtevnih situacij zmanjšata. Ko so pod stresom, preobremenjeni ali razdraženi ali ko jih otroci ignorirajo, povzdignejo glas, da izrazijo svojo jezo, razočaranje, morda nemoč, da bi znova pridobili nadzor. To obliko kričanja lahko starši omilijo tako, da se bolj zavedajo svojega čustvenega in fizičnega stanja in da otroku vnaprej povejo, da so utrujeni.

- Agresivno kričanje: Ta oblika pogosto vključuje kritiziranje, poniževanje in drugo verbalno agresijo. Nekateri starši svojo frustracijo najlažje usmerijo na druge, vključno s svojimi otroki. Morda gojijo celo zamere zaradi nenačrtovanega starševstva, so jezni zaradi izgube službe ali težav v partnerstvu in to projicirajo na otroka. Agresivno kričanje je čustvena zloraba. A osnovne težave, ki povzročajo tovrstno izražanje jeze, nikakor niso povezane z otrokom, kar poudarja potrebo po tem, da starš poišče pomoč pri obvladovanju jeze, da bi oblikoval bolj zdravo družinsko okolje.

"Raziskave kažejo, da je pri otrocih, ki so redno izpostavljeni kričanju, večja verjetnost, da bodo razvili agresivno vedenje. S ponotranjenim agresivnim komunikacijskim slogom izražajo svoje frustracije ali izvajajo nadzor nad drugimi. To ohranja škodljiv vzorec reševanja konfliktov, ki negativno vpliva na njihove odnose z vrstniki in avtoritetami."

Kričanje na otroka ima lahko kratkoročne in dolgoročne psihološke posledice

Kratkoročne posledice: Otrok, na katerega starši kričijo, lahko postane agresiven, tesnoben, apatičen, negotov, zaprt vase in ima povišane stresne hormone. Te posledice se običajno pokažejo takoj po tem, ko starš kriči na otroka.

Dolgoročne posledice: Nenehno kričanje kot vzgojna metoda je oblika čustvene zlorabe, otrok pa lahko razvije nizko samopodobo in depresijo, ima občutek nevrednosti in neustreznosti, sooča se s socialnimi in vedenjskimi težavami ter lahko začne tudi sam ustrahovati in izražati agresijo do vrstnikov. Lahko ima samopoškodovalne težnje (npr. rezanje), pozneje v puberteti pa se lahko pojavlja tvegana spolna aktivnost. Običajno razvije nevarno obliko navezanosti, kar vpliva na oblikovanje zdravih odnosov v odraslosti.

Je pa ob tem pomembno upoštevati tudi otrokovo osebnost. Nekateri otroci morda sploh ne bodo izražali povečane jeze, agresije, ampak bodo stisko izražali z umikom vase, žalostjo, napetostjo in težavami v duševnem zdravju. Nekatere raziskave kažejo, da imajo lahko različne vrste čustvene zlorabe trajne posledice za fizično zdravje.

Ker otroci modelirajo vedenje staršev, se tudi nasilnega vedenja naučijo od njih. Na srečo gre tudi v obratno smer – prek staršev se učijo sočutja, strpnosti in prijaznosti.

Viri: Parenting for Brain / HealthLine